7 preprostih korakov, kako hitro napisati magistrsko, diplomsko ali seminarsko nalogo

Pisanje seminarske ali zaključne naloge se vam lahko zdi grozljivo delo. Tudi če ste si sami izbrali temo in ste imeli proste roke pri določanju raziskovalnega namena, se vam lahko delo ustavi, ko preidete iz faze zbiranja gradiva v fazo, ko bi bilo iz tega gradiva treba nekaj ustvariti. Ko pomislite na obseg, ki ga morate doseči, se vam lahko zazdi, da vam ne bo uspelo, sploh če gre za daljše delo, na primer za diplomsko ali magistrsko nalogo. Predvsem ko gre za obsežne izdelke ali pa pisanja na splošno niste vajeni, vam bo lažje, če si celotno delo razdelile na manjše in krajše faze, ki vam bodo bolj obvladljive:

• Raziščite, za katero temo boste imeli dovolj materiala.
• Pripravite miselni vzorec idej in iz njih osnutek vsebine.
• Zapišite osnovne trditve, ki jih boste v delu preverjali oz. dokazovali.
• Napišite jedrni del.
• Napišite uvodni del.
• Napišite zaključek.
• Izdelek preberite in popravite malenkosti.

Če teme še nimate določene, lahko pobrskate po materialu za več različnih. Ta korak se lahko izkaže kot zelo pomembnega, da se ne odločite za temo, za katero kasneje ne boste dobili dovolj materiala, kar vam bo otežilo delo. Material si vsaj okvirno pripravite vnaprej, saj boste med pripravljanjem gradiv dobili vpogled v temo, o kateri boste pisali, kar vam bo olajšalo drugi in tretji korak pisanja.

Na osnovi vtisov, ki ste si jih ustvarili ob zbiranju gradiva za svojo nalogo, ustvarite miselni vzorec. Ne obremenjujte se z ničemer in zgolj zapišite vse ideje glede tega, kaj bi pisali. Nevihta možganov vam bo pomagala, da lažje preidete iz faze zbiranja v fazo ustvarjanja. Med tem, ko neobremenjeno zapisujete vse, kar vam pade na pamet, pravzaprav že pišete. Material je treba nato samo strukturirat in ga dodelat. S tem začnete tako, da zbrane ideje začnete razporejati v osnutek vsebine. Vsebine, ki ste jih ustvarili z zapisovanjem vsega, kar vam je padlo na pamet, začnite smiselno razporejati v zaporedje. Tako boste ustvarili osnovno strukturo jedra vaše seminarske, diplomske oz. magistrske naloge.

Ko ste enkrat tako daleč, da ste svoje ideje smiselno oblikovali v strukturo, lahko zapišete osnovne trditve, ki jih boste v seminarski, diplomski, magistrski nalogi preverjali oz. dokazovali. Osnovne trditve naj bodo združene v namen izdelka. Če pišete kvantitativno nalogo, boste najbrž zastavili hipoteze, če pišete kvalitativno nalogo, pa samo raziskovalna vprašanja. Te navade so odvisne tudi od področja, na katerem pišete, ter institucije ali uredništva, ki določa vsebinske smernice pisnih izdelkov.

V strukturo, ki ste jo oblikovali v tretji točki, nato vnašajte vsebine iz literature. S tem postopoma polnite jedrni del naloge. Pomagajo vam osnovne trditve, ki jih imejte ves čas pred očmi, tako da vaše pisanje ohranja rdečo nič in ne zaidete predaleč od namena. Pri pisanju jedrnega dela bodite pozorni, da materiala iz literature ne prepisujete, ampak povzemate, sicer bo vaš izdelek označen kot plagiat. Najlažje boste povzemali tako, da del preberete, nato pa ga po spominu zapišete v svoj izdelek.

Uvodnega dela se lahko lotite, ko ste zaključili jedrni del. V uvodni del vpišete namen vašega izdelka, torej čemu služi. Iz namena izpeljete cilje, torej na kakšne načine ste dosegali ta namen. Sledijo osnovne trditve, ki ste jih že oblikovali, zdaj jih pa lahko dodelate. Opišete tudi metode, s katerimi ste delali. Hipotetičnega bralca z uvodom pripravite na to, kaj lahko pričakuje ob branju vaše naloge.

Zaključek pišete na koncu, in sicer ga oblikujete kot neke vrste odgovor na uvodni del. Ponovite, s kakšnim namenom ste izdelek pisali, kako ste namen dosegali in lahko kritično presodite do kakšne mere vam je to uspelo. Potrdite ali zavrnete osnovne trditve ter povzamete vsebine, ki se na njih nanašajo v jedrnem delu. V zaključku lahko zapišete svoje predloge za nadaljnje raziskovanje.

Če pisanje naloge razčlenite v takšne manjše korake, vam bo gotovo lažje. Lotite se vsakega posebej, da boste manj obremenjeni s celotno količino, ki jo nameravate pripraviti.

Kako delujejo programi za odkrivanje plagiatorstva?

Širjenje uporabe računalnikov in pojav interneta sta pomembno vplivala na produkcijo različnih vsebin, predvsem besedil. Uporabniki nimajo le dostopa do neomejene količine virov, ampak besedila tudi zlahka podvajajo. Začetne zaščite, ki smo jih uporabljali v namene preprečevanja kopiranja, so se kmalu izkazale za neučinkovite, saj so se skoraj sočasno pojavili programi za odklepanje dokumentov. Pojav plagiatorstva je postal pereč problem akademskih besedil, zlasti pisanja diplomskih nalog. Deloma je plagiatorstvo posledica vse večjega deleža študentov terciarnega izobraževanja, deloma prenasičenosti besedil z istimi temami, predvsem pa posledica olajšanega prenašanja originalnega besedila v nov izdelek. Kot odziv na naraščajočo kulturo plagiarizma se je začela razvijati programska oprema za detekcijo ujemanja, ki omogoča primerjavo obširnih zbirk dokument in označevanje podvajanja. Eno najširše uporabljenih orodij za odkrivanje plagiatorstva v akademskem okolju je Turnitin. Gre za komercialno spletno storitev, ki je v uporabo prešla že leta 1997, v zadnjem desetletju pa jo izkoriščajo tudi slovenske akademske institucije.

Turnitin in temu podobna programska orodja dnevno sprejemajo velike količine pisnih izdelkov, ki jih robotsko obdelujejo ter dodajajo v skupno bazo. Akademske institucije za uporabo programa pridobijo plačljivo naročnino, s katero lahko dodeljujejo uporabne pravice lastnim zaposlenim in študentom. Ob oddaji izdelka program besedilo primerja z ostalimi pisnimi izdelki v bazi ter spletno dostopnimi elektronskimi besedili ter ugotavlja ujemanje. Ujemanje ugotavlja na ravni besed, in sicer označuje kloniranje besedila, ujemanje večjih delov besedila, lepljenje delov različnih besedil, dobesedno navajanje z izpuščanjem in minimalnimi posegi v originalno besedilo. Program po pregledu izpiše indeks originalnosti oz. indeks ujemanja ter vire, s katerimi se pregledano besedilo na posameznih delih ujema. Bistvenega pomena pri interpretaciji ujemanja je tudi ročni pregled, saj so določena ujemanja upravičena, ko je dobesedno navajanje potrebno, ali pa se ujemanje pojavlja v referencah in seznamih virov.

Nasveti Jessice Holsman za pisanje seminarskih nalog

Jessica Holsman daje pet nasvetov za lažje pisanje seminarskih nalog: 1: Najprej dobro razišči temo. Čeprav to upočasni začetek dela, bo pisanje kasneje teklo hitreje. 2: Zelo natančno preberi navodila za pisanje, da lahko na podlagi teh lažje osnuješ načrt pisanja. 3: Zasnuj načrt za pisanje, in sicer na osnovi navodil. 4: Odloči se za strukturo seminarske naloge, npr. pet poglavij, kot so uvodno poglavje, ki predstavi temo, tri osrednja poglavja, od katerih vsako predstavi določen vidik, ter zaključno poglavje, ki poda sklepe. 5: Vzemi si dovolj časa ta vsak korak.

Kako napisati povzetek?

Povzetek običajno pišemo pri različnih tipih neumetnostnih besedil, predvsem v člankih, diplomskih in magistrskih nalogah ipd. Kaj napisati v povzetku, pove že sama beseda: kar smo napisali v izhodiščnem besedilu, moramo povzeti. Kljub temu da se sliši preprosto, pa je več deset strani včasih težko povzeti v nekaj stavkov ali celo v nekaj sto besed.

Pri pisanju povzetka se držimo načela, da skušamo zajeti tiste bistvene informacije, ki bodo bralcu jasno predstavile, kaj so bili namen in rezultati izhodiščnega besedila, tj. članka, diplomske ali magistrske naloge ipd. Povzetek lahko začnemo kar s predstavitvijo namena, ki ga lahko razširimo v opis problematike. Zapišemo, iz kakšnih predpostavk smo izhajali pri odločanju za temo ter utemeljimo njeno aktualnost. Ko razložimo namen ter temo umestimo v kontekst predstavimo metodologijo, s katero smo namen dosegali. Naslednji člen povzetka je predstavitev rezultatov, pri čemer se osredotočimo zlasti na tiste rezultate, s katerimi smo dosegli namen. Pri opisih rezultatov v povzetku podamo ključne odgovore in informacije, ki bralcu predstavijo tisto novo, kar smo s svojim delom doprinesli. Poleg rezultatov lahko povzamemo tudi ključne interpretacije rezultatov, nato pa ob koncu izpostavimo zaključke.

Iz zapisanega vidimo, da si je povzetek mogoče predstavljati kot stisnjeno vsebino celotnega dela, ki ga povzemamo - stisnjeno vsebino članka, diplomske, magistrske naloge.

Kaj napisati v uvodu diplomske ali seminarske naloge?

Uvod diplomske (ali seminarske) naloge se nahaja na začetku naloge in je s tem običajno tisti del, ki ga bralec najprej prebere, vendar pa to ne pomeni, da ga mora pisec tudi najprej napisati. Lahko se sicer najprej lotiš uvoda, vendar si lahko s tem nakoplješ kar nekaj težav. V uvodu namreč pogosto napovemo vse, kar bomo zapisali in raziskali v nalogi sami, vendar ni nujno, da nam bo to tudi uspelo. Mogoče ne bomo našli prave literature, mogoče nam ne bo uspelo rešiti zastavljenega problema, najti odgovorov na raziskovalna vprašanja ipd. Uvod zato običajno vsaj dokončno urejamo na koncu, lahko pa njegov osnutek služi kot dobro ogrodje celotne naloge, ki nam bo bistveno olajšal delo. Kaj pa torej napisati v uvodu?

Z uvodom moramo bralca najprej postaviti v kontekst. V prvem stavku zato posredno ali neposredno povemo, o čem bo bralec v diplomski nalogi bral. To lahko storimo tako, da na splošno opišemo področje diplomske naloge, in sicer v obliki lijaka; prehajamo torej od splošnega k specifičnemu. Pri tem izpostavimo probleme, ki se na tem področju pojavljajo in tudi povemo, ali se bomo s katerimi od teh problemov ukvarjali v diplomski nalogi. S tem torej zapišemo opredelitev problema, iz katerega izpeljemo namen diplomske naloge. Namen je tisto, kar želimo s svojo diplomsko nalogo doprinesti, in sicer bodisi v znanosti bodisi v praksi. Iz namena naprej izpeljujemo s cilje diplomske naloge, saj so cilji razčlenjen namen oziroma koraki, s katerimi bomo svoj namen dosegli.

Opredelitev področja, problema ter določitev namena in ciljev so običajno sestavine vseh diplomskih nalog. Glede na področje in tip diplomske naloge pa v uvodu določimo tudi raziskovalna vprašanja in/ali hipoteze. Raziskovalna vprašanja in/ali hipoteze običajno vežemo na cilje: za vsak cilj postavimo eno ali več raziskovalnih vprašanja oz. hipotez. Raziskovalna vprašanja in hipoteze so vsebinsko načeloma skladna, razlikujejo pa se v obliki: raziskovalno vprašanje je izraženo kot vprašanje, hipoteza pa kot trditev in lahko predstavlja odgovor na raziskovalno vprašanje. Na nekaterih področjih uporabljamo raziskovalna vprašanja, na nekaterih hipoteze, na nekaterih pa oboje.

Ko opredelimo raziskovalna vprašanja in hipoteze diplomske naloge, moramo tudi razložiti, kako bomo iskali odgovore. Opredelimo torej metode oz. metodologijo. Metodologijo na najvišjem nivoju delimo na kvalitativno in kvantitativno metodologijo: pri kvalitativni metodologijo analiziramo kvantitativne (vsebinske) podatke, pri kvalitativni metodologijo pa kvantitativne (številske, statistične) podatke. Med kvalitativne metodologije uvrščamo tehnike, kot so analiza dokumentov, spisov, intervjujev ipd., med kvantitativne metodologije pa tehnike, kot so statistične analize podatkov, pridobljenih z anketnimi raziskavami, različnimi meritvami ipd. Opredelitev metod je najbolj specifično podpoglavje uvoda, saj vsaka veda uporablja drugačne metode in jih drugače pojmuje.

Že v uvodu lahko opozorimo tudi na predpostavke in omejitve diplomske naloge. Predpostavke so vezane na naša pričakovanja glede izvedljivosti in doseganja namena. Običajno predpostavljamo, da bomo imeli na primer na razpolago dovolj virov, pri anketnih raziskavah, da bodo anketiranci voljni sodelovati v raziskavi ipd. Omejitve pa so vezane na pričakovanja, ki jih imamo glede neizvedljivosti: ne moremo na primer anketirati celotne populacije, ampak samo njen vzorec, lahko predpostavljamo omejitve pri dostopu do literature ipd.

V nekaterih vedah je poleg omenjenega tudi značilno, da v uvodu na kratko predstavimo vsebino posameznih poglavij. To podpoglavje je še posebej smiselno napisati na koncu, ko smo poglavja tudi res že napisali ter jih torej zgolj obnovimo. Na ta način damo bralcu možnost, da se okvirno seznani s teorijo, iz katere izhajamo, ter lahko ob branju preide kar na pregled rezultatov ali celo na zaključek.

Cene seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog pri nas in v tujini

V preteklem študijskem letu 2015/16 so se v slovenskem visokošolskem sistemu zaključili vsi nekdanji univerzitetni programi, na katere smo se študentje vpisovali pred bolonjsko reformo. V zadnjih tednih je tako na tisoče študentov opravljalo izpite in pripravljalo diplomske in magistrske naloge. Po podatkih portala MMC je na ljubljanski Filozofski fakulteti letos diplomiralo in magistriralo okoli 1.400 starih študentov, na Fakulteti za družbene vede okoli 750 starih študentov in na Biotehniški fakulteti okoli 500 študentov. Študentje, ki so pred zaključkom več let pavzirali, so morali po podatkih svet24.si za nadaljevanje in končanje študija plačati med 800 in 1.000 evrov, poleg fakultet pa so dobro zaslužile tudi kopirnice z vezavami ter, kot je ugotavljal Fokus, slovenski ghostwriterji. Ghostwriting so slovenski novinarji, kot kaže Google, začeli odkrivati v tem desetletju, komentarji pod prispevki pa dajejo vedeti, da študentje storitev poznajo že več desetletij.

Je pa slovenski trg ghostwritinga sodeč po stanju na spletu bistveno manjši in slabše organiziran kot drugje. Slovenski ponudniki se pojavljajo in izginjajo, veliko jih ne odgovarja na sporočila in kar nekaj truda moramo vložiti v to, da jih sploh najemo. Drugače je v tujini, kjer je trg zasičen s ponudbo, na njem pa nastopajo predvsem večje organizirane skupine in podjetja. Pri pregledu cen smo opazili tudi zanimivost, da so tuji ponudniki v primerjavi s slovenskimi bistveno bolj transparentni; medtem ko slovenski mediji svoje sogovornike vedno zakrijejo in na spletnih straneh pogosto ne najdemo osnovnih podatkov o lastniku strani, se na primer nemška ghostwriting agencija GWriters aktivno izpostavlja v medijih ter ustvarja zelo eksplicitne promocijske posnetke.

Na ameriškem trgu ponudnike najdemo kot custom writing service, cene pa so nekoliko nižje kot pri nas ter po hitri oceni se gibljejo okoli 1000 dolarjev za 40 avtorskih strani (10.000 besed). Na evropskem trgu so cene ghostwritinga bistveno višje in za isti obseg 40 strani v Nemčiji odštejemo tudi 3000 evrov (z vključenim davkom). Slovenski ponudniki se držijo zlate sredine in cena za 40 avtorskih strani diplomske naloge se tako giblje okoli 2000 evrov. Bistveno nižje cene najdemo pri naših južnejših sosedih, kjer bomo 40 strani diplomske naloge kupili za samo 400 ali celo 100 evrov. Da cene pri nas rastejo, kažejo podatki medijskih prispevkov prejšnjih let, saj naj bi bili po njihovih podatkih leta 2012 mogoče diplomsko nalogo kupiti že za 350 evrov, še lani pa 40 avtorskih strani tudi za 600 evrov. Kot kaže, je medijska pozornost slovenskemu trgu diplomskih nalog v zadnjih letih dobro dela in mu omogočila, da se odcepi od balkanske ekonomije ter se postavi ob bok zahodnim deželam ;)

Kje najti slovenske elektronske vire?

Govorci slovenščine smo pri pisanju seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog, pa tudi pri pisanju člankov in drugih raziskovalnih besedil v nekoliko slabšem položaju kot govorci svetovnih jezikov, kot je angleščina. Od pisca se največkrat pričakuje, da bo pri izdelavi naloge vključeval ne le domačih, ampak tudi tuje vire, za kar je potrebno dobro razumevanje tujih jezikov. Govorci angleščine pred takšno nalogo niso nikoli postavljeni, saj je njihov jezik lingua franca in je v njem na voljo toliko aktualnega gradiva, da ni nobene potrebe posegati po tuji literaturi. Druga, s tem povezana prednost, je lahka dostopnost širokega nabora gradiv, ki so objavljena v elektronski obliki in dostopna praktično s katerega koli konca sveta. Gradivo v elektronski obliki nam omogoča neprimerno lažje brskanje in iskanje po besedilu, hkrati pa tudi do samega gradiva dostopamo hitro in ob kateri koli uri dneva, ko so knjižnice sicer zaprte ali pa niti ne držijo izvoda, ki ga potrebujemo.

V svetu se že dolgo oblikujejo različne in danes že zelo bogate baze gradiv različnih področjih znanosti in če smo njihovi naročniki ter nam branje v tujem jeziku ne predstavlja hudo težje naloge kot branje v slovenščini, imamo na razpolago praktično neomejene vire za pisanje naloge. Če pa želimo v svojo seminarsko, diplomsko ali magistrsko nalogo vključiti tudi slovenske avtorje ter tako pripomoči k podpiranju slovenskih raziskovalcev, ali pa nam naše znanje angleščine otežuje pisanje, se moramo zelo pogosto podati v knjižnico, pretovoriti težek zalogaj knjih in revij ter nato ročno iskati tiste dele, ki si jih želimo najti in jih bomo uporabili v svoji nalogi. Nekoliko si bomo mogoče lahko pomagali tudi s spletnimi viri, ki pa pogosto niso najbolj kvalitetni in primerni za vključevanje v seminarsko, še manj pa v diplomsko ali magistrsko nalogo.

Velik korak v smeri zagotavljanja tudi slovenskih akademskih in raziskovalnih besedil v elektronski obliki s spletnim dostopom je nadgrajevanje Slovenske digitalne knjižnice. Za razvoj in polnjenje baze naše elektronske knjižnice skrbijo NUK v sodelovanju z domačimi podjetji, ki ponujajo sodobno tehnologijo, ter drugi javni zavodi na področju kulture in znanosti v sodelovanju z domačimi in tujimi podjetji, ki ponujajo sodobno tehnologijo. V knjižnici najdemo časopisje (članki, znanstveni članki), knjige, poročila ARRS, visokošolska dela, virtualne razstave, zvočne posnetke, poročila, raziskovalne programe, raziskovalne projekte ipd. Po knjižnici išščemo z iskalnikom, priporočljivo z opcijo "išči tudi po celotnem besedilu", izpis rezultatov pa ponudi tudi navedek za seznam literature.

V knjižnici je objavljenih več kot šest milijonov digitaliziranih strani, vendar pa to predstavlja le majhen del vsega pisnega gradiva v slovenskem jeziku. Zbirka se kljub temu vsak dan veča in pri pisanju seminarske naloge bomo skoraj zagotovo našli kak dober kos gradiva. Zlasti pri dobro pokritih temah pa bomo lahko z na digitalni knjižnici dostopnem gradivom napisali tudi del diplomske ali magistrske naloge. Vsekakor velja ppo zbirki pred pisanjem pobrskati ter tako pridobiti nekaj lahko dostopnega slovenskega gradiva.