Kako delujejo programi za odkrivanje plagiatorstva?

Širjenje uporabe računalnikov in pojav interneta sta pomembno vplivala na produkcijo različnih vsebin, predvsem besedil. Uporabniki nimajo le dostopa do neomejene količine virov, ampak besedila tudi zlahka podvajajo. Začetne zaščite, ki smo jih uporabljali v namene preprečevanja kopiranja, so se kmalu izkazale za neučinkovite, saj so se skoraj sočasno pojavili programi za odklepanje dokumentov. Pojav plagiatorstva je postal pereč problem akademskih besedil, zlasti pisanja diplomskih nalog. Deloma je plagiatorstvo posledica vse večjega deleža študentov terciarnega izobraževanja, deloma prenasičenosti besedil z istimi temami, predvsem pa posledica olajšanega prenašanja originalnega besedila v nov izdelek. Kot odziv na naraščajočo kulturo plagiarizma se je začela razvijati programska oprema za detekcijo ujemanja, ki omogoča primerjavo obširnih zbirk dokument in označevanje podvajanja. Eno najširše uporabljenih orodij za odkrivanje plagiatorstva v akademskem okolju je Turnitin. Gre za komercialno spletno storitev, ki je v uporabo prešla že leta 1997, v zadnjem desetletju pa jo izkoriščajo tudi slovenske akademske institucije.

Turnitin in temu podobna programska orodja dnevno sprejemajo velike količine pisnih izdelkov, ki jih robotsko obdelujejo ter dodajajo v skupno bazo. Akademske institucije za uporabo programa pridobijo plačljivo naročnino, s katero lahko dodeljujejo uporabne pravice lastnim zaposlenim in študentom. Ob oddaji izdelka program besedilo primerja z ostalimi pisnimi izdelki v bazi ter spletno dostopnimi elektronskimi besedili ter ugotavlja ujemanje. Ujemanje ugotavlja na ravni besed, in sicer označuje kloniranje besedila, ujemanje večjih delov besedila, lepljenje delov različnih besedil, dobesedno navajanje z izpuščanjem in minimalnimi posegi v originalno besedilo. Program po pregledu izpiše indeks originalnosti oz. indeks ujemanja ter vire, s katerimi se pregledano besedilo na posameznih delih ujema. Bistvenega pomena pri interpretaciji ujemanja je tudi ročni pregled, saj so določena ujemanja upravičena, ko je dobesedno navajanje potrebno, ali pa se ujemanje pojavlja v referencah in seznamih virov.

Nasveti Jessice Holsman za pisanje seminarskih nalog

Jessica Holsman daje pet nasvetov za lažje pisanje seminarskih nalog: 1: Najprej dobro razišči temo. Čeprav to upočasni začetek dela, bo pisanje kasneje teklo hitreje. 2: Zelo natančno preberi navodila za pisanje, da lahko na podlagi teh lažje osnuješ načrt pisanja. 3: Zasnuj načrt za pisanje, in sicer na osnovi navodil. 4: Odloči se za strukturo seminarske naloge, npr. pet poglavij, kot so uvodno poglavje, ki predstavi temo, tri osrednja poglavja, od katerih vsako predstavi določen vidik, ter zaključno poglavje, ki poda sklepe. 5: Vzemi si dovolj časa ta vsak korak.