Iskanje besedil z določeno tematiko po Cobissu

Cobiss je slovenska virtualna knjižnična zbirka in ena prvih postaj na vsaki novi raziskovalni poti. Preden namreč v svojo raziskovalno zamisel položimo vse upe, je pametno preveriti, ali je ni udejanjil še kateri od kolegov. V Cobiss so vključene vse slovenske knjižnice, iščemo pa lahko seveda po izbrani bazi podatkov: po fakultetni knjižnici, po izbrani splošni knjižnici, po univerzitetni knjižnici ipd.

Ko pišemo seminarsko ali diplomsko nalogo, v Cobissu običajno najprej poiščemo že objavljena besedila z določeno tematiko, česar se lotimo po ključnih besedah. Z vstopne Cobissove strani v zavihku Iskanje izberemo Iskanje gradiva (cobiss/opac), nato pa ne izberemo baze podatkov, temveč se v Virtualni knjižnici premaknemo neposredno na zavihek Iskanje.

Po ključnih besedah lahko iščemo besedno ali frazno oziroma oboje hkrati. Če se odločimo  za besedno iskanje, iščemo po besedah, ki se nahajajo kjer koli v zapisu, torej v imenu avtorja, naslovu, imenu založnika ipd. Pri tem ni pomembno, v kakem vrstnem redu so besede in ali med njih vstavimo ločila. Pri fraznem iskanju iščemo po točno določeni besedni zvezi, jo v iskalno polje vnesemo v narekovajih. Iskanje po klučnih besedah Nina diplomska naloga tako vrne veliko zadetkov diplomskih del z avtoricami po imenu Nina, medtem ko iskanje po ključni besedi Nina in frazi "diplomska naloga" ne vrne nobenega zadetka. Iskanje lahko še bolj razširimo, tako da v iskalno polje vnesemo zgolj koren iskalnega pojma in to označimo z zvezdico, denimo Nin* diplom* nalog*.

Pri iskanju besedil z določeno tematiko ne pozabimo na sinonime.

Izbira teme

Pri izbiranju teme raziskovalne naloge se lahko v splošnem odločamo za tako, ki je že izdatno prežvečena, ali tako, ki je obravnavana redkeje. Ta odločitev je odvisna zlasti od naših raziskovalnih ambicij. Če želimo z nalogo hitro opraviti in si pri tem prihraniti čim več časa, se odločimo za priljubljeno tematiko. V tem primeru nam bo na voljo veliko primerov diplomskih, magistrskih in seminarskih nalog, s katerimi si bomo lahko pomagali pri iskanju literature, strukturiranju naloge in odločanju o njeni vsebini. Z nalogo pri tem zelo verjetno ne bomo pomembno prispevali k svojemu profesionalnemu področju in se morda celo izognili pogostim posegom vanjo s strani mentorja, saj se temu ob vseh že podobnih naša ne bo zdela posebej zanimiva za branje.

Če smo po drugi strani nekoliko bolj raziskovalno motivirani in vedoželjni, se raje odločimo za temo naloge, ki se je niso lotili že vsi naši predhodniki. Taka naloga zahteva veliko več raziskovane kreativnosti, hkrati pa nudi pristne raziskovalne užitke že ob samem iskanju literature, določanju raziskovalnih vprašanj, iskanju prave raziskovalne metodologije in postavljanju hipotez. Rezultati take naloge so gotovo bolj zanimivi, nalogo je mogoče ob oddaji predelati v strokovni, znanstveni ali poljudni članek ter ga ponuditi v objavo.

Na vsak način pa je pred izbiro teme smiselno pregledati, koliko literature in virov je na voljo. Od tega je namreč močno odvisno, koliko truda bomo vložili v nalogo. Če je literature malo in predvidevamo, da bomo morali velik del teoretičnih predpostak celo prispevati kar sami, se je zelo smiselno o tem prej posvetovati s svojim mentorjem. Pogosto se namreč od teoretične osnove zahteva, da zgolj povzema ugotovitve drugih avtorjev in se pri tem pričakuje čim manj trditev

Preteklik, sedanjik ali prihodnjik?

Eden od trivialnih problemov, na katerega naletimo ob pisanju raziskovalne naloge je odločanja o tem, ali pisati v pretekliku, sedanjiku ali prihodnjiku. S tem vprašanjem se navadno ubadamo zlasti na začetku in na koncu naloge, torej ob pisanju uvoda in zaključka. Edino nujno pravilo pri tem je seveda, da se držimo določenega pristopa in ne preskakujemo iz preteklika v sedanjik in prihodnjik ter obratno, pri pisanju dispozicije pa je v navadi prihodnjik.

 Če drugih navodil ni, je najbolje se držati sedanjika. V uvodu tako pišemo, da v nalogi "predstavljamo" in ne, da v nalogi "bomo predstavili" ali da v nalogi "smo predstavili". Prav tako lahko sedanjik nato uporabljamo pri povzemanju: "avtor navaja", "strokovnjaki ugotavljajo", saj tudi sicer uporabljamo sedanjik, ko stvari opisujemo. Pri interpretaciji razultatov spet zapišemo, da "anketiranci odgovarjajo", da "toliko odstotkov anketirancev trdi" ipd. ter tako nadaljujemo v zaključku, kjer spet "ugotavljamo, zaključujemo" ipd.

Iskanje literature in virov

Iskanje literature in virov za izdelavo raziskovalne naloge je več kot smiselno opraviti pred pričetkom pisanja oziroma že pred izbiro teme. Velike težave bomo namreč imeli, če bomo izbrali tematiko, ki je ne bomo mogli podpreti s teoretičnimi izhodišči drugih avtorjev, in če bomo nalogo tako strukturirali, da nam bo denimo delalo težave razmerje dostopne literature za eno in drugo poglavje. Ob pregledu literature in virov bomo imeli tudi boljši občutek o tem, koliko pozornosti moramo nameniti določenemu specifičnemu področju in kakšne rezultate sploh lahko pričakujemo.

Da nam pa iskanje literature in virov kljub temu ne vzame preveč časa, se je tega početja smiselno lotiti čim bolj sistematično. Tako ne izgubimo veliko, če nam slednjič našo temo kdo spelje ali pa jo mentor zavrne. Kako torej opraviti hiter pregled obstoječega gradiva?

Najprej si lahko pomagamo z Googlom, ki bom ob iskanju po ključnih besedah naše teme in v kombinaciji s ključno besedo diplomska izpljunil raziskovalne naloge, ki so se že lotile obravnavane tematike. Osredotočimo se zlasti na gradivo teh nalog in manj na njihovo vsebino, saj  diplomska naloga kot vir pri drugi diplomski nalogi ni ravno pametna poteza. V splošnem se izogibajmo povzemanju ali citiranju diplomskih del in raje poiščimo izvirni vir navedb: Če se nam zdi določena navedba v nekem diplomske delu pomembna za nas, raje preverimo in poiščimo izvirnega avtorja ter se sklicujmo nanj.

Splošnemu iskanju z Googlom naj sledi iskanje po Googlovi bazi strokovnih in znanstvenih člankov. S funkcijo napredno iskanje lahko pri tem tudi natančneje določimo kriterije iskanje, iščemo po avtorjih, časopisih in revijah ipd. Pri iskanju smiselno uporabimo kriterije letnice izzida, več kot deset let stare vire navajajmo le izjemoma in če za določene navedbe ne najdemo drugega vira. Pri tem upoštevajmo, da se avtorji pogosto ponavljajo, če torej uporabni navedek najdemo v prestari publikaciji, preglejmo še novejše publikacije istega avtorja.

Naše naslednje orodje je seveda Cobiss, s katerim nadgradimo iskalne rezultate prve metode, tj. iskanja literature v drugih diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah ter na spletu objavljenih strokovnih in znanstvenih publikacijah. Spet si pomagamo z omejitvijo po letnicah, le da Cobiss ne ponuja filtriranja po starosti kot Google, lahko pa svoje iskalne rezultate razvrstimo padajoče po letu in tako opravimo pregled zgolj do določene strani.

V odvisnosti od področja našega raziskovanja nato pregledamo še preostale baze literature in virov, do katerim imamo dostop. Mnogo statističnih podatkov za Slovenijo bomo našli na SURS-u, za Evropo na pa Eurostatu. Če se kljub temu zatakne, pa se lahko z vprašanji in po nasvet obrnete tud na našo raziskovalno skupino.

Pripomočki za lektoriranje

Če se odločiš svojo diplomsko ali magistrsko nalogo lektorirati sam/-a ali pa bi želel/-a pravopisno preveriti svojo seminarsko nalogo, esej ali seveda kakršno koli drugo besedilo, si lahko pri tem pomagaš z različnimi pripomočki. Eden najpomembnejših je Slovenski pravopis, ki ga najdeš na tem naslovu. V pravopisu lahko preveriš pravilni zapis in pregibanje besed, mnoge informacije pa najdeš tudi v Pravilih. V pravilih se nahajajo navodila za pisanje velikih in malih začetnic, pisanje ločil, pisanje skupan in narazen, zapis prevzetih besed itd. Morda ti bo pri lektoriranju naloge pomagal tudi SSKJ, ki je prav tako dosegljiv na spletu.

Eno zelo dobrodošlih orodij bosta verjetno Amebisovi orodji za pregibanje in zlasti za preverjanje. Prvo orodje bo pregibalo vnešeno besedo ali besedno zvezo, ko ne boš prepričan/-a v svoj prav. Orodje za preverjanje pa te bo opozorilo na različne tipe napak, od tistih zatipkanih, ki jih običajn o podrčtajo že programi na računalniku, do tistih nenavadnih napak, za katere nidkar ne bi vedel/-a, da si jih zagrešil/-a. Amebis te bo opozoril tudi na kako vejico ali napačno začetnico, seveda pa moraš upoštevati, da kljub naprednosti orodja ta še ždaleč ne zmore identicifirati vseh napak.

Plagiatorstvo

Z razmahom spletnih virov je postala kraja legalna. Ne katera koli kraja sicer, vendar pa le kraja, ena izmed takih je kraja intelektualne lastnine, ki se je v internetni dobi včasih niti ne zavedamo. Med iskanjem idej in virov za raziskovalno nalogo pogosto v odložišče povzamemo ali celo skopiramo različna besedila ter nato iz njih sestavljamo kolaž. Kdaj je tako besedilo še naše delo in kdaj je že plagiat? Načeloma je treba vsako idejo, ki ni zrasla na našem zeljniku, opremiti z njenim avtorjem. Pri tem ni pomembno, če vsebino izrazimo z drugimi besedami, ta namreč kljub temu ni naša intelektualna lastnina. Če besedilo celo ohranimo v isti izrazni obliki, kot njen avtor, ga moramo dodatno opremiti še z navednicami.

Zaradi kopice informacij, s katerimi nas danes zalaga internet, smo izgubili občutek za njihovo vrednost. Tako se nam pogosto ne zdi nič narobe, če si prilastimo kako modro misel, takšen odnos pa od nedolžnega izposojanja motivov in popularnih citatov v zadnji fazi vodi do tega, da študentje kdaj uporabijo cela poglavja esejev, seminarskih ali celo diplomskih nalog svojih kolegov. Proti takim plagiatom se akademiki v različnih državah borijo različno; v angliji denimo plagiat nemalokrat pomeni izključitev ter celo onemogočeno nadaljevanje izobraževanja na kateri koli instituciji, medtem ko v Sloveniji pravilniki in zakoni plagiatorstva skoraj ne obravnavajo. Plagiat tako običajno pomeni zgolj zavrnitev naloge, medtem ko tako posamezne fakultete kot univerze za plagiatorstvo ne določajo resnejših sankcij.

Šele v zadnjih študijskih letih so se nekatere fakultete opremile s programjem, ki omogoča odkrivanje plagiatov. Najbolj uporabno orodje za ta namen je sicer kar Google, vendar ta ne omogoča vnosa in preverjanja daljših delov besedila, zaradi česar je preverjanje dolgotrajnejše. Med orodji, ki so razvita ravno v ta namen, je denimo Turnitin. Turnitin uporablja tudi že nekaj slovenskih fakultet, med njimi Fakulteta za družbene vede, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, vendar pa je učinkovitost takih programov odvisna od obsega baze podatkov. Pred nami je torej še veliko dela, je pa ljubljanska univerza avgusta letos napovedala digitalizacijo vseh diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog zadnjih desetih let. Čeprav je danes torej še marsikatera t. i. kopipejst naloga sprejeta, si lahko v prihodnosti obetamo vse učinkovitešje metode za preprečevanje intelektualne kraje.

Vodilo pri pisanju nalog

Ne le pred pisanjem, tudi med samim pisanjem naloge se lahko dijak ali študent počuti izgubljenega ter se skozi izdelavo naloge prebija zlasti ob nenehnem preverjanju števila znakov in besed. Tako izdelana naloga na koncu sicer zadosti kriteriju obsega in je pogosto seveda tudi sprejeta ter morda celo dobro ocenjena, vendar pa je sam postopek pisanja zelo mukotrpen. Pisanje pa gre veliko lažje in hitreje, če se ga lotimo raziskovalno. Tudi ko zahteve za izdelavo naloge niso stroge in kriteriji ne določajo običajne raziskovalne strukture, je ta zmeraj bolj v pomoč kot v breme. Če namreč nalogo delamo po določenem raziskovalnem načrtu, pravzaprav sledimo že izdelanemu modelu, ki ga je treba zgolj napolniti z ustrezno vsebino. Raziskovalni model, ki mu lahko pri pisanju nalog vedno sledimo, predvideva določeno trditev ali več teh, ki jo ali jih je treba preveriti.

Najlažje je v okviru tematike izbrati odvisno in neodvisno spremenljivko ali več teh ter predpostaviti njihovo povezanost. Kot neodvisne spremenljivke navadno določimo spol, starost, druge demografske značilnosti, časovna in geografska območja ter podobne kategorije pojavov, ki glede na naš raziskovalni interval predstavljajo stalnice. Na drugi strani izberemo pojave, ki so lahko odvisni od prvih, denimo elemente vedenja, dela, družbenih pojavov ipd.

Vse pojme in pojave v teoretičnem delu naloge najprej predstavimo, pri čemer lahko že nakažemo na njihovo povezanost. Elemente predstavljamo z vidika širšega področja, ki ga ožamo tako, da izpostavljamo razločevalne in skupne značilnosti glede na preostale sorodne elemente. V praktičnem delu povezanost, torej podobnosti in razlike teh pojavov preverimo z različnimi metodami, kot so anketiranje, intervjuvanje, opazovanje ipd. Podatke skušamo smiselno statistično obdelati ter pri tem sledimo svojim raziskovalnim vprašanjem, ki morajo biti usmerjena k potrjevanju oziroma zavračanju naših predpostavk.

Na tak način se je mogoče lotiti domala vseh tematik, saj na vsakem področju obstajajo povezave, vzroki in posledice. Zelo pomembno pri tem pa je, da se ne bojimo zavračanja svojih predpostavk. Če povezave ne moremo dokazati, zaradi tega raziskovalna naloga, naj si gre za seminarsko, diplomsko al magistrsko nalogo, ni nikakor neuporabna ali slabša. Zavračanje povezav je prav tako pomembno kot potrjevanje povezav, napake pri merjenju in interpretaciji pa se lahko pojavljajo tudi pri tistih nalogah, ki hipoteze potrdijo.

Vodilo pri pisanju nalog naj bo torej zmeraj vprašanje, kaj dokazujemo. Samo dokazovanje je mogoče izpeljati tudi po drugih postopkih, opisan postopek lahko zgolj služi kot pomoč.

Kako napisati uvod

Uvod ima v seminarski ali diplomski nalogi, člankih in drugih raziskovalnih besedilih funkcijo bralca uvesti v raziskovalno področje, mu predstaviti problematiko naloge in njen smisel. Uvod navadno zajema opredelitev teme in raziskovalnega problema, prepostavke in omejitve naloge, njen namen in cilje, metode za doseganje ciljev, raziskovalna vprašanja in hipoteze.

V prvem delu uvoda zapišimo, katero temo v nalogi obravnavamo (izluščimo jo iz naslova) ter zakaj je tema vredna posebne pozornosti. V raziskovalni nalogi načeloma ni primerno pisati, da smo se za temo odločili, ker nam je ta všeč ali pa ker nas je pritegnila. Skušajmo biti objektivni in zapišimo, da je tema neraziskana, da gre za pomembno problematiko in zakaj je temu tako. Svojih osebnih motivov nam ni treba razkrivati.

Pri opredelitvi teme raziskovalne naloge poskrbimo za umestitev v širši okvir. Lahko si pomagamo s predmetom, pri katerem nalogo pišemo, ali pa z raziskovalnim področjem našega mentorja. Naprej z našo študijsko smerjo in fakulteto. Pri opredeliti problema se osredotočimo na vprašanje, kaj nas bo vodilo pri raziskovanju in kaj želimo z nalogo ugotoviti. Raziskovalni problem lahko zapišemo v obliki vprašanja.

Pri predpostavkah in omejitvah naloge ugotavljamo, kaj nas bo pri raziskovanju omejevalo in kaj nas najverjetneje ne bo. Pri raziskovanju določene teme denimo predpostavljamo, da bo na voljo dovolj strokovne literature ali da bodo anketiranci odgovarjali iskreno in da bodo kooperativni. Predpostavke torej niso hipoteze, ampak se nanašajo na same okoliščine raziskovanja, ne pa na raziskovanje samo. Pri omejitvah lahko denimo omenimo, da ne bomo mogli raziskati celotnega področja, ker je preobsežno. Mogoče raziskujemo tematiko, ki jo je težko empirično dokazovati ipd.

Namen naloge je navadno raziskati in predstaviti tematiko, medtem ko so cilji posametne točke, s katerimi bomo doseglji svoj namen. Če želimo raziskati in predstaviti neko tematiko, so cilji navadno določene odgovore izluščiti iz virov in literature, odgovoriti na zastavljena vprašanja, z določeno metodo nekaj ugotoviti ipd. Pri metodah se lahko osredotočimo zgolj na empirične metode, torej na anketiranje in obdelavo rezultatov, lahko pa v metodah opišemo tudi teoretični pristop.

Raziskovalna vprašanja so tista vprašanja, s katerimi bomo dosegli svoje cilje, hipoteze pa so odgovori nanje. Hipoteze so ena najpomembnejših sestavin uvoda, medtem ko vseh ostalih prvin ni treba nujno vključevati v uvod naloge. Hipoteze nam bodo pomagale v nalogi obdržati rdečo nit, hkrati nam bodo pa pomagale pri pisanju zaključkov, saj jih bomo v tem delu naloge potrdili ali ovrgli.