- Raziščite, za katero temo boste imeli dovolj materiala.
- Pripravite miselni vzorec idej in iz njih osnutek vsebine.
- Zapišite osnovne trditve, ki jih boste v delu preverjali oz. dokazovali.
- Napišite jedrni del.
- Napišite uvodni del.
- Napišite zaključek.
- Izdelek preberite in popravite malenkosti.
Če teme še nimate določene, lahko pobrskate po materialu za več različnih. Ta korak se lahko izkaže kot zelo pomembnega, da se ne odločite za temo, za katero kasneje ne boste dobili dovolj materiala, kar vam bo otežilo delo. Material si vsaj okvirno pripravite vnaprej, saj boste med pripravljanjem gradiv dobili vpogled v temo, o kateri boste pisali, kar vam bo olajšalo drugi in tretji korak pisanja.
Na osnovi vtisov, ki ste si jih ustvarili ob zbiranju gradiva za svojo nalogo, ustvarite miselni vzorec. Ne obremenjujte se z ničemer in zgolj zapišite vse ideje glede tega, kaj bi pisali. Nevihta možganov vam bo pomagala, da lažje preidete iz faze zbiranja v fazo ustvarjanja. Med tem, ko neobremenjeno zapisujete vse, kar vam pade na pamet, pravzaprav že pišete. Material je treba nato samo strukturirat in ga dodelat. S tem začnete tako, da zbrane ideje začnete razporejati v osnutek vsebine. Vsebine, ki ste jih ustvarili z zapisovanjem vsega, kar vam je padlo na pamet, začnite smiselno razporejati v zaporedje. Tako boste ustvarili osnovno strukturo jedra vaše seminarske, diplomske oz. magistrske naloge.
Ko ste enkrat tako daleč, da ste svoje ideje smiselno oblikovali v strukturo, lahko zapišete osnovne trditve, ki jih boste v seminarski, diplomski, magistrski nalogi preverjali oz. dokazovali. Osnovne trditve naj bodo združene v namen izdelka. Če pišete kvantitativno nalogo, boste najbrž zastavili hipoteze, če pišete kvalitativno nalogo, pa samo raziskovalna vprašanja. Te navade so odvisne tudi od področja, na katerem pišete, ter institucije ali uredništva, ki določa vsebinske smernice pisnih izdelkov.
V strukturo, ki ste jo oblikovali v tretji točki, nato vnašajte vsebine iz literature. S tem postopoma polnite jedrni del naloge. Pomagajo vam osnovne trditve, ki jih imejte ves čas pred očmi, tako da vaše pisanje ohranja rdečo nič in ne zaidete predaleč od namena. Pri pisanju jedrnega dela bodite pozorni, da materiala iz literature ne prepisujete, ampak povzemate, sicer bo vaš izdelek označen kot plagiat. Najlažje boste povzemali tako, da del preberete, nato pa ga po spominu zapišete v svoj izdelek.
Uvodnega dela se lahko lotite, ko ste zaključili jedrni del. V uvodni del vpišete namen vašega izdelka, torej čemu služi. Iz namena izpeljete cilje, torej na kakšne načine ste dosegali ta namen. Sledijo osnovne trditve, ki ste jih že oblikovali, zdaj jih pa lahko dodelate. Opišete tudi metode, s katerimi ste delali. Hipotetičnega bralca z uvodom pripravite na to, kaj lahko pričakuje ob branju vaše naloge.
Zaključek pišete na koncu, in sicer ga oblikujete kot neke vrste odgovor na uvodni del. Ponovite, s kakšnim namenom ste izdelek pisali, kako ste namen dosegali in lahko kritično presodite do kakšne mere vam je to uspelo. Potrdite ali zavrnete osnovne trditve ter povzamete vsebine, ki se na njih nanašajo v jedrnem delu. V zaključku lahko zapišete svoje predloge za nadaljnje raziskovanje.
Če pisanje naloge razčlenite v takšne manjše korake, vam bo gotovo lažje. Lotite se vsakega posebej, da boste manj obremenjeni s celotno količino, ki jo nameravate pripraviti.
