Kako delujejo programi za odkrivanje plagiatorstva?

Širjenje uporabe računalnikov in pojav interneta sta pomembno vplivala na produkcijo različnih vsebin, predvsem besedil. Uporabniki nimajo le dostopa do neomejene količine virov, ampak besedila tudi zlahka podvajajo. Začetne zaščite, ki smo jih uporabljali v namene preprečevanja kopiranja, so se kmalu izkazale za neučinkovite, saj so se skoraj sočasno pojavili programi za odklepanje dokumentov. Pojav plagiatorstva je postal pereč problem akademskih besedil, zlasti pisanja diplomskih nalog. Deloma je plagiatorstvo posledica vse večjega deleža študentov terciarnega izobraževanja, deloma prenasičenosti besedil z istimi temami, predvsem pa posledica olajšanega prenašanja originalnega besedila v nov izdelek. Kot odziv na naraščajočo kulturo plagiarizma se je začela razvijati programska oprema za detekcijo ujemanja, ki omogoča primerjavo obširnih zbirk dokument in označevanje podvajanja. Eno najširše uporabljenih orodij za odkrivanje plagiatorstva v akademskem okolju je Turnitin. Gre za komercialno spletno storitev, ki je v uporabo prešla že leta 1997, v zadnjem desetletju pa jo izkoriščajo tudi slovenske akademske institucije.

Turnitin in temu podobna programska orodja dnevno sprejemajo velike količine pisnih izdelkov, ki jih robotsko obdelujejo ter dodajajo v skupno bazo. Akademske institucije za uporabo programa pridobijo plačljivo naročnino, s katero lahko dodeljujejo uporabne pravice lastnim zaposlenim in študentom. Ob oddaji izdelka program besedilo primerja z ostalimi pisnimi izdelki v bazi ter spletno dostopnimi elektronskimi besedili ter ugotavlja ujemanje. Ujemanje ugotavlja na ravni besed, in sicer označuje kloniranje besedila, ujemanje večjih delov besedila, lepljenje delov različnih besedil, dobesedno navajanje z izpuščanjem in minimalnimi posegi v originalno besedilo. Program po pregledu izpiše indeks originalnosti oz. indeks ujemanja ter vire, s katerimi se pregledano besedilo na posameznih delih ujema. Bistvenega pomena pri interpretaciji ujemanja je tudi ročni pregled, saj so določena ujemanja upravičena, ko je dobesedno navajanje potrebno, ali pa se ujemanje pojavlja v referencah in seznamih virov.

Plagiatorstvo

Z razmahom spletnih virov je postala kraja legalna. Ne katera koli kraja sicer, vendar pa le kraja, ena izmed takih je kraja intelektualne lastnine, ki se je v internetni dobi včasih niti ne zavedamo. Med iskanjem idej in virov za raziskovalno nalogo pogosto v odložišče povzamemo ali celo skopiramo različna besedila ter nato iz njih sestavljamo kolaž. Kdaj je tako besedilo še naše delo in kdaj je že plagiat? Načeloma je treba vsako idejo, ki ni zrasla na našem zeljniku, opremiti z njenim avtorjem. Pri tem ni pomembno, če vsebino izrazimo z drugimi besedami, ta namreč kljub temu ni naša intelektualna lastnina. Če besedilo celo ohranimo v isti izrazni obliki, kot njen avtor, ga moramo dodatno opremiti še z navednicami.

Zaradi kopice informacij, s katerimi nas danes zalaga internet, smo izgubili občutek za njihovo vrednost. Tako se nam pogosto ne zdi nič narobe, če si prilastimo kako modro misel, takšen odnos pa od nedolžnega izposojanja motivov in popularnih citatov v zadnji fazi vodi do tega, da študentje kdaj uporabijo cela poglavja esejev, seminarskih ali celo diplomskih nalog svojih kolegov. Proti takim plagiatom se akademiki v različnih državah borijo različno; v angliji denimo plagiat nemalokrat pomeni izključitev ter celo onemogočeno nadaljevanje izobraževanja na kateri koli instituciji, medtem ko v Sloveniji pravilniki in zakoni plagiatorstva skoraj ne obravnavajo. Plagiat tako običajno pomeni zgolj zavrnitev naloge, medtem ko tako posamezne fakultete kot univerze za plagiatorstvo ne določajo resnejših sankcij.

Šele v zadnjih študijskih letih so se nekatere fakultete opremile s programjem, ki omogoča odkrivanje plagiatov. Najbolj uporabno orodje za ta namen je sicer kar Google, vendar ta ne omogoča vnosa in preverjanja daljših delov besedila, zaradi česar je preverjanje dolgotrajnejše. Med orodji, ki so razvita ravno v ta namen, je denimo Turnitin. Turnitin uporablja tudi že nekaj slovenskih fakultet, med njimi Fakulteta za družbene vede, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, vendar pa je učinkovitost takih programov odvisna od obsega baze podatkov. Pred nami je torej še veliko dela, je pa ljubljanska univerza avgusta letos napovedala digitalizacijo vseh diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog zadnjih desetih let. Čeprav je danes torej še marsikatera t. i. kopipejst naloga sprejeta, si lahko v prihodnosti obetamo vse učinkovitešje metode za preprečevanje intelektualne kraje.