Kako delujejo programi za odkrivanje plagiatorstva?

Širjenje uporabe računalnikov in pojav interneta sta pomembno vplivala na produkcijo različnih vsebin, predvsem besedil. Uporabniki nimajo le dostopa do neomejene količine virov, ampak besedila tudi zlahka podvajajo. Začetne zaščite, ki smo jih uporabljali v namene preprečevanja kopiranja, so se kmalu izkazale za neučinkovite, saj so se skoraj sočasno pojavili programi za odklepanje dokumentov. Pojav plagiatorstva je postal pereč problem akademskih besedil, zlasti pisanja diplomskih nalog. Deloma je plagiatorstvo posledica vse večjega deleža študentov terciarnega izobraževanja, deloma prenasičenosti besedil z istimi temami, predvsem pa posledica olajšanega prenašanja originalnega besedila v nov izdelek. Kot odziv na naraščajočo kulturo plagiarizma se je začela razvijati programska oprema za detekcijo ujemanja, ki omogoča primerjavo obširnih zbirk dokument in označevanje podvajanja. Eno najširše uporabljenih orodij za odkrivanje plagiatorstva v akademskem okolju je Turnitin. Gre za komercialno spletno storitev, ki je v uporabo prešla že leta 1997, v zadnjem desetletju pa jo izkoriščajo tudi slovenske akademske institucije.

Turnitin in temu podobna programska orodja dnevno sprejemajo velike količine pisnih izdelkov, ki jih robotsko obdelujejo ter dodajajo v skupno bazo. Akademske institucije za uporabo programa pridobijo plačljivo naročnino, s katero lahko dodeljujejo uporabne pravice lastnim zaposlenim in študentom. Ob oddaji izdelka program besedilo primerja z ostalimi pisnimi izdelki v bazi ter spletno dostopnimi elektronskimi besedili ter ugotavlja ujemanje. Ujemanje ugotavlja na ravni besed, in sicer označuje kloniranje besedila, ujemanje večjih delov besedila, lepljenje delov različnih besedil, dobesedno navajanje z izpuščanjem in minimalnimi posegi v originalno besedilo. Program po pregledu izpiše indeks originalnosti oz. indeks ujemanja ter vire, s katerimi se pregledano besedilo na posameznih delih ujema. Bistvenega pomena pri interpretaciji ujemanja je tudi ročni pregled, saj so določena ujemanja upravičena, ko je dobesedno navajanje potrebno, ali pa se ujemanje pojavlja v referencah in seznamih virov.

Nasveti Jessice Holsman za pisanje seminarskih nalog

Jessica Holsman daje pet nasvetov za lažje pisanje seminarskih nalog: 1: Najprej dobro razišči temo. Čeprav to upočasni začetek dela, bo pisanje kasneje teklo hitreje. 2: Zelo natančno preberi navodila za pisanje, da lahko na podlagi teh lažje osnuješ načrt pisanja. 3: Zasnuj načrt za pisanje, in sicer na osnovi navodil. 4: Odloči se za strukturo seminarske naloge, npr. pet poglavij, kot so uvodno poglavje, ki predstavi temo, tri osrednja poglavja, od katerih vsako predstavi določen vidik, ter zaključno poglavje, ki poda sklepe. 5: Vzemi si dovolj časa ta vsak korak.

Dvojno okno v Wordu

Pri pisanju pride zlasti pri daljših besedilih kot so seminarske, diplomske in magistrske naloge pogosto prav, da imamo hkrati vpogled v dva dela besedila. Ko denimo pišemo povzetek, je praktično imeti v enem oknu odprto besedilo povzetka, v drugem pa besedilo naloge. Tudi pri pisanju interpretacij je veliko lažje, če se med pisanjem ni treba sprehajati do rezultatov in nazaj.

Vpogled v dva različna dela besedila in urejanje besedila na dveh koncih hkrati v programu Microsoft Word  omogoča funkcija razdelitve okna, ki ga prikličemo z ukazom Ctrl + Alt + S:

Kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge?

Namig, ki ga boš dobil/-a v tem prispevku, te bo morda presenetil. Na vprašanje, kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge, bi najbrž pričakoval/-a odgovor, da sistematično in s točno izdelanim načrtom. Mi ti bomo svetovali nekaj popolnoma drugega. Sistematičnega pristopa se je pri izdelavi raziskovalne naloge najbolje poslužiti šele v drugi fazi. Če imaš težave z nalogo sploh začeti, začni z naključnim in nesistematičnim nabiranjem gradiva. Zbiraj članke, knjige, slike, besedila, podobne raziskovalne naloge in zanimivosti. Materiale sprva brez reda združuj v mapo ali dokument in se ne obremenjuj z nepreglednostjo zbirke.

Čeprav se ti bo morda zdelo, da ste s tem početjem zgolj izgubljal/-a čas, si si v resnici ustvarili zelo dober pregled nad razpoložljivim gradivom ter nad temo samo, če prej o njej nisi vedel/-a veliko. Nesistematično zbiranje materialov ne zahteva posebne discipline, zato lahko rečemo, da gre v tej prvi fazi zgolj za neke vrste ogrevanje. Ko boš nabral/-a dovolj materialov za izdelavo naloge, boš imeli nekaj oprijemljivega, kar boš lahko začel/-a oblikovati. Veliko lažje je izločati, kot že v samem začetku zbirati sistematično.

Izbira teme

Pri izbiranju teme raziskovalne naloge se lahko v splošnem odločamo za tako, ki je že izdatno prežvečena, ali tako, ki je obravnavana redkeje. Ta odločitev je odvisna zlasti od naših raziskovalnih ambicij. Če želimo z nalogo hitro opraviti in si pri tem prihraniti čim več časa, se odločimo za priljubljeno tematiko. V tem primeru nam bo na voljo veliko primerov diplomskih, magistrskih in seminarskih nalog, s katerimi si bomo lahko pomagali pri iskanju literature, strukturiranju naloge in odločanju o njeni vsebini. Z nalogo pri tem zelo verjetno ne bomo pomembno prispevali k svojemu profesionalnemu področju in se morda celo izognili pogostim posegom vanjo s strani mentorja, saj se temu ob vseh že podobnih naša ne bo zdela posebej zanimiva za branje.

Če smo po drugi strani nekoliko bolj raziskovalno motivirani in vedoželjni, se raje odločimo za temo naloge, ki se je niso lotili že vsi naši predhodniki. Taka naloga zahteva veliko več raziskovane kreativnosti, hkrati pa nudi pristne raziskovalne užitke že ob samem iskanju literature, določanju raziskovalnih vprašanj, iskanju prave raziskovalne metodologije in postavljanju hipotez. Rezultati take naloge so gotovo bolj zanimivi, nalogo je mogoče ob oddaji predelati v strokovni, znanstveni ali poljudni članek ter ga ponuditi v objavo.

Na vsak način pa je pred izbiro teme smiselno pregledati, koliko literature in virov je na voljo. Od tega je namreč močno odvisno, koliko truda bomo vložili v nalogo. Če je literature malo in predvidevamo, da bomo morali velik del teoretičnih predpostak celo prispevati kar sami, se je zelo smiselno o tem prej posvetovati s svojim mentorjem. Pogosto se namreč od teoretične osnove zahteva, da zgolj povzema ugotovitve drugih avtorjev in se pri tem pričakuje čim manj trditev

Plagiatorstvo

Z razmahom spletnih virov je postala kraja legalna. Ne katera koli kraja sicer, vendar pa le kraja, ena izmed takih je kraja intelektualne lastnine, ki se je v internetni dobi včasih niti ne zavedamo. Med iskanjem idej in virov za raziskovalno nalogo pogosto v odložišče povzamemo ali celo skopiramo različna besedila ter nato iz njih sestavljamo kolaž. Kdaj je tako besedilo še naše delo in kdaj je že plagiat? Načeloma je treba vsako idejo, ki ni zrasla na našem zeljniku, opremiti z njenim avtorjem. Pri tem ni pomembno, če vsebino izrazimo z drugimi besedami, ta namreč kljub temu ni naša intelektualna lastnina. Če besedilo celo ohranimo v isti izrazni obliki, kot njen avtor, ga moramo dodatno opremiti še z navednicami.

Zaradi kopice informacij, s katerimi nas danes zalaga internet, smo izgubili občutek za njihovo vrednost. Tako se nam pogosto ne zdi nič narobe, če si prilastimo kako modro misel, takšen odnos pa od nedolžnega izposojanja motivov in popularnih citatov v zadnji fazi vodi do tega, da študentje kdaj uporabijo cela poglavja esejev, seminarskih ali celo diplomskih nalog svojih kolegov. Proti takim plagiatom se akademiki v različnih državah borijo različno; v angliji denimo plagiat nemalokrat pomeni izključitev ter celo onemogočeno nadaljevanje izobraževanja na kateri koli instituciji, medtem ko v Sloveniji pravilniki in zakoni plagiatorstva skoraj ne obravnavajo. Plagiat tako običajno pomeni zgolj zavrnitev naloge, medtem ko tako posamezne fakultete kot univerze za plagiatorstvo ne določajo resnejših sankcij.

Šele v zadnjih študijskih letih so se nekatere fakultete opremile s programjem, ki omogoča odkrivanje plagiatov. Najbolj uporabno orodje za ta namen je sicer kar Google, vendar ta ne omogoča vnosa in preverjanja daljših delov besedila, zaradi česar je preverjanje dolgotrajnejše. Med orodji, ki so razvita ravno v ta namen, je denimo Turnitin. Turnitin uporablja tudi že nekaj slovenskih fakultet, med njimi Fakulteta za družbene vede, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, vendar pa je učinkovitost takih programov odvisna od obsega baze podatkov. Pred nami je torej še veliko dela, je pa ljubljanska univerza avgusta letos napovedala digitalizacijo vseh diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog zadnjih desetih let. Čeprav je danes torej še marsikatera t. i. kopipejst naloga sprejeta, si lahko v prihodnosti obetamo vse učinkovitešje metode za preprečevanje intelektualne kraje.

Kdo piše seminarske naloge

Kogitino ekipo za pomoč pri raziskovalnem delu sestavljamo raziskovalci, publicisti in študentje, ki nam gredo izdelava, pisanje in oblikovanje seminarskih nalog zlahka od prstov in ki ta mnogim neljuba opravila opravljamo z veseljem. V svojo sredino sprejemamo člane, ki izkazujejo smisel za raziskovalno delo in svojo sposobnost dokazujejo s svojimi strokovnimi, tehničnimi, publicističnimi in znanstvenimi besedili.