7 preprostih korakov, kako hitro napisati magistrsko, diplomsko ali seminarsko nalogo

Pisanje seminarske ali zaključne naloge se vam lahko zdi grozljivo delo. Tudi če ste si sami izbrali temo in ste imeli proste roke pri določanju raziskovalnega namena, se vam lahko delo ustavi, ko preidete iz faze zbiranja gradiva v fazo, ko bi bilo iz tega gradiva treba nekaj ustvariti. Ko pomislite na obseg, ki ga morate doseči, se vam lahko zazdi, da vam ne bo uspelo, sploh če gre za daljše delo, na primer za diplomsko ali magistrsko nalogo. Predvsem ko gre za obsežne izdelke ali pa pisanja na splošno niste vajeni, vam bo lažje, če si celotno delo razdelile na manjše in krajše faze, ki vam bodo bolj obvladljive:

• Raziščite, za katero temo boste imeli dovolj materiala.
• Pripravite miselni vzorec idej in iz njih osnutek vsebine.
• Zapišite osnovne trditve, ki jih boste v delu preverjali oz. dokazovali.
• Napišite jedrni del.
• Napišite uvodni del.
• Napišite zaključek.
• Izdelek preberite in popravite malenkosti.

Če teme še nimate določene, lahko pobrskate po materialu za več različnih. Ta korak se lahko izkaže kot zelo pomembnega, da se ne odločite za temo, za katero kasneje ne boste dobili dovolj materiala, kar vam bo otežilo delo. Material si vsaj okvirno pripravite vnaprej, saj boste med pripravljanjem gradiv dobili vpogled v temo, o kateri boste pisali, kar vam bo olajšalo drugi in tretji korak pisanja.

Na osnovi vtisov, ki ste si jih ustvarili ob zbiranju gradiva za svojo nalogo, ustvarite miselni vzorec. Ne obremenjujte se z ničemer in zgolj zapišite vse ideje glede tega, kaj bi pisali. Nevihta možganov vam bo pomagala, da lažje preidete iz faze zbiranja v fazo ustvarjanja. Med tem, ko neobremenjeno zapisujete vse, kar vam pade na pamet, pravzaprav že pišete. Material je treba nato samo strukturirat in ga dodelat. S tem začnete tako, da zbrane ideje začnete razporejati v osnutek vsebine. Vsebine, ki ste jih ustvarili z zapisovanjem vsega, kar vam je padlo na pamet, začnite smiselno razporejati v zaporedje. Tako boste ustvarili osnovno strukturo jedra vaše seminarske, diplomske oz. magistrske naloge.

Ko ste enkrat tako daleč, da ste svoje ideje smiselno oblikovali v strukturo, lahko zapišete osnovne trditve, ki jih boste v seminarski, diplomski, magistrski nalogi preverjali oz. dokazovali. Osnovne trditve naj bodo združene v namen izdelka. Če pišete kvantitativno nalogo, boste najbrž zastavili hipoteze, če pišete kvalitativno nalogo, pa samo raziskovalna vprašanja. Te navade so odvisne tudi od področja, na katerem pišete, ter institucije ali uredništva, ki določa vsebinske smernice pisnih izdelkov.

V strukturo, ki ste jo oblikovali v tretji točki, nato vnašajte vsebine iz literature. S tem postopoma polnite jedrni del naloge. Pomagajo vam osnovne trditve, ki jih imejte ves čas pred očmi, tako da vaše pisanje ohranja rdečo nič in ne zaidete predaleč od namena. Pri pisanju jedrnega dela bodite pozorni, da materiala iz literature ne prepisujete, ampak povzemate, sicer bo vaš izdelek označen kot plagiat. Najlažje boste povzemali tako, da del preberete, nato pa ga po spominu zapišete v svoj izdelek.

Uvodnega dela se lahko lotite, ko ste zaključili jedrni del. V uvodni del vpišete namen vašega izdelka, torej čemu služi. Iz namena izpeljete cilje, torej na kakšne načine ste dosegali ta namen. Sledijo osnovne trditve, ki ste jih že oblikovali, zdaj jih pa lahko dodelate. Opišete tudi metode, s katerimi ste delali. Hipotetičnega bralca z uvodom pripravite na to, kaj lahko pričakuje ob branju vaše naloge.

Zaključek pišete na koncu, in sicer ga oblikujete kot neke vrste odgovor na uvodni del. Ponovite, s kakšnim namenom ste izdelek pisali, kako ste namen dosegali in lahko kritično presodite do kakšne mere vam je to uspelo. Potrdite ali zavrnete osnovne trditve ter povzamete vsebine, ki se na njih nanašajo v jedrnem delu. V zaključku lahko zapišete svoje predloge za nadaljnje raziskovanje.

Če pisanje naloge razčlenite v takšne manjše korake, vam bo gotovo lažje. Lotite se vsakega posebej, da boste manj obremenjeni s celotno količino, ki jo nameravate pripraviti.

Kako delujejo programi za odkrivanje plagiatorstva?

Širjenje uporabe računalnikov in pojav interneta sta pomembno vplivala na produkcijo različnih vsebin, predvsem besedil. Uporabniki nimajo le dostopa do neomejene količine virov, ampak besedila tudi zlahka podvajajo. Začetne zaščite, ki smo jih uporabljali v namene preprečevanja kopiranja, so se kmalu izkazale za neučinkovite, saj so se skoraj sočasno pojavili programi za odklepanje dokumentov. Pojav plagiatorstva je postal pereč problem akademskih besedil, zlasti pisanja diplomskih nalog. Deloma je plagiatorstvo posledica vse večjega deleža študentov terciarnega izobraževanja, deloma prenasičenosti besedil z istimi temami, predvsem pa posledica olajšanega prenašanja originalnega besedila v nov izdelek. Kot odziv na naraščajočo kulturo plagiarizma se je začela razvijati programska oprema za detekcijo ujemanja, ki omogoča primerjavo obširnih zbirk dokument in označevanje podvajanja. Eno najširše uporabljenih orodij za odkrivanje plagiatorstva v akademskem okolju je Turnitin. Gre za komercialno spletno storitev, ki je v uporabo prešla že leta 1997, v zadnjem desetletju pa jo izkoriščajo tudi slovenske akademske institucije.

Turnitin in temu podobna programska orodja dnevno sprejemajo velike količine pisnih izdelkov, ki jih robotsko obdelujejo ter dodajajo v skupno bazo. Akademske institucije za uporabo programa pridobijo plačljivo naročnino, s katero lahko dodeljujejo uporabne pravice lastnim zaposlenim in študentom. Ob oddaji izdelka program besedilo primerja z ostalimi pisnimi izdelki v bazi ter spletno dostopnimi elektronskimi besedili ter ugotavlja ujemanje. Ujemanje ugotavlja na ravni besed, in sicer označuje kloniranje besedila, ujemanje večjih delov besedila, lepljenje delov različnih besedil, dobesedno navajanje z izpuščanjem in minimalnimi posegi v originalno besedilo. Program po pregledu izpiše indeks originalnosti oz. indeks ujemanja ter vire, s katerimi se pregledano besedilo na posameznih delih ujema. Bistvenega pomena pri interpretaciji ujemanja je tudi ročni pregled, saj so določena ujemanja upravičena, ko je dobesedno navajanje potrebno, ali pa se ujemanje pojavlja v referencah in seznamih virov.

Nasveti Jessice Holsman za pisanje seminarskih nalog

Jessica Holsman daje pet nasvetov za lažje pisanje seminarskih nalog: 1: Najprej dobro razišči temo. Čeprav to upočasni začetek dela, bo pisanje kasneje teklo hitreje. 2: Zelo natančno preberi navodila za pisanje, da lahko na podlagi teh lažje osnuješ načrt pisanja. 3: Zasnuj načrt za pisanje, in sicer na osnovi navodil. 4: Odloči se za strukturo seminarske naloge, npr. pet poglavij, kot so uvodno poglavje, ki predstavi temo, tri osrednja poglavja, od katerih vsako predstavi določen vidik, ter zaključno poglavje, ki poda sklepe. 5: Vzemi si dovolj časa ta vsak korak.

Kako napisati povzetek?

Povzetek običajno pišemo pri različnih tipih neumetnostnih besedil, predvsem v člankih, diplomskih in magistrskih nalogah ipd. Kaj napisati v povzetku, pove že sama beseda: kar smo napisali v izhodiščnem besedilu, moramo povzeti. Kljub temu da se sliši preprosto, pa je več deset strani včasih težko povzeti v nekaj stavkov ali celo v nekaj sto besed.

Pri pisanju povzetka se držimo načela, da skušamo zajeti tiste bistvene informacije, ki bodo bralcu jasno predstavile, kaj so bili namen in rezultati izhodiščnega besedila, tj. članka, diplomske ali magistrske naloge ipd. Povzetek lahko začnemo kar s predstavitvijo namena, ki ga lahko razširimo v opis problematike. Zapišemo, iz kakšnih predpostavk smo izhajali pri odločanju za temo ter utemeljimo njeno aktualnost. Ko razložimo namen ter temo umestimo v kontekst predstavimo metodologijo, s katero smo namen dosegali. Naslednji člen povzetka je predstavitev rezultatov, pri čemer se osredotočimo zlasti na tiste rezultate, s katerimi smo dosegli namen. Pri opisih rezultatov v povzetku podamo ključne odgovore in informacije, ki bralcu predstavijo tisto novo, kar smo s svojim delom doprinesli. Poleg rezultatov lahko povzamemo tudi ključne interpretacije rezultatov, nato pa ob koncu izpostavimo zaključke.

Iz zapisanega vidimo, da si je povzetek mogoče predstavljati kot stisnjeno vsebino celotnega dela, ki ga povzemamo - stisnjeno vsebino članka, diplomske, magistrske naloge.

Kaj napisati v uvodu diplomske ali seminarske naloge?

Uvod diplomske (ali seminarske) naloge se nahaja na začetku naloge in je s tem običajno tisti del, ki ga bralec najprej prebere, vendar pa to ne pomeni, da ga mora pisec tudi najprej napisati. Lahko se sicer najprej lotiš uvoda, vendar si lahko s tem nakoplješ kar nekaj težav. V uvodu namreč pogosto napovemo vse, kar bomo zapisali in raziskali v nalogi sami, vendar ni nujno, da nam bo to tudi uspelo. Mogoče ne bomo našli prave literature, mogoče nam ne bo uspelo rešiti zastavljenega problema, najti odgovorov na raziskovalna vprašanja ipd. Uvod zato običajno vsaj dokončno urejamo na koncu, lahko pa njegov osnutek služi kot dobro ogrodje celotne naloge, ki nam bo bistveno olajšal delo. Kaj pa torej napisati v uvodu?

Z uvodom moramo bralca najprej postaviti v kontekst. V prvem stavku zato posredno ali neposredno povemo, o čem bo bralec v diplomski nalogi bral. To lahko storimo tako, da na splošno opišemo področje diplomske naloge, in sicer v obliki lijaka; prehajamo torej od splošnega k specifičnemu. Pri tem izpostavimo probleme, ki se na tem področju pojavljajo in tudi povemo, ali se bomo s katerimi od teh problemov ukvarjali v diplomski nalogi. S tem torej zapišemo opredelitev problema, iz katerega izpeljemo namen diplomske naloge. Namen je tisto, kar želimo s svojo diplomsko nalogo doprinesti, in sicer bodisi v znanosti bodisi v praksi. Iz namena naprej izpeljujemo s cilje diplomske naloge, saj so cilji razčlenjen namen oziroma koraki, s katerimi bomo svoj namen dosegli.

Opredelitev področja, problema ter določitev namena in ciljev so običajno sestavine vseh diplomskih nalog. Glede na področje in tip diplomske naloge pa v uvodu določimo tudi raziskovalna vprašanja in/ali hipoteze. Raziskovalna vprašanja in/ali hipoteze običajno vežemo na cilje: za vsak cilj postavimo eno ali več raziskovalnih vprašanja oz. hipotez. Raziskovalna vprašanja in hipoteze so vsebinsko načeloma skladna, razlikujejo pa se v obliki: raziskovalno vprašanje je izraženo kot vprašanje, hipoteza pa kot trditev in lahko predstavlja odgovor na raziskovalno vprašanje. Na nekaterih področjih uporabljamo raziskovalna vprašanja, na nekaterih hipoteze, na nekaterih pa oboje.

Ko opredelimo raziskovalna vprašanja in hipoteze diplomske naloge, moramo tudi razložiti, kako bomo iskali odgovore. Opredelimo torej metode oz. metodologijo. Metodologijo na najvišjem nivoju delimo na kvalitativno in kvantitativno metodologijo: pri kvalitativni metodologijo analiziramo kvantitativne (vsebinske) podatke, pri kvalitativni metodologijo pa kvantitativne (številske, statistične) podatke. Med kvalitativne metodologije uvrščamo tehnike, kot so analiza dokumentov, spisov, intervjujev ipd., med kvantitativne metodologije pa tehnike, kot so statistične analize podatkov, pridobljenih z anketnimi raziskavami, različnimi meritvami ipd. Opredelitev metod je najbolj specifično podpoglavje uvoda, saj vsaka veda uporablja drugačne metode in jih drugače pojmuje.

Že v uvodu lahko opozorimo tudi na predpostavke in omejitve diplomske naloge. Predpostavke so vezane na naša pričakovanja glede izvedljivosti in doseganja namena. Običajno predpostavljamo, da bomo imeli na primer na razpolago dovolj virov, pri anketnih raziskavah, da bodo anketiranci voljni sodelovati v raziskavi ipd. Omejitve pa so vezane na pričakovanja, ki jih imamo glede neizvedljivosti: ne moremo na primer anketirati celotne populacije, ampak samo njen vzorec, lahko predpostavljamo omejitve pri dostopu do literature ipd.

V nekaterih vedah je poleg omenjenega tudi značilno, da v uvodu na kratko predstavimo vsebino posameznih poglavij. To podpoglavje je še posebej smiselno napisati na koncu, ko smo poglavja tudi res že napisali ter jih torej zgolj obnovimo. Na ta način damo bralcu možnost, da se okvirno seznani s teorijo, iz katere izhajamo, ter lahko ob branju preide kar na pregled rezultatov ali celo na zaključek.

Cene seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog pri nas in v tujini

V preteklem študijskem letu 2015/16 so se v slovenskem visokošolskem sistemu zaključili vsi nekdanji univerzitetni programi, na katere smo se študentje vpisovali pred bolonjsko reformo. V zadnjih tednih je tako na tisoče študentov opravljalo izpite in pripravljalo diplomske in magistrske naloge. Po podatkih portala MMC je na ljubljanski Filozofski fakulteti letos diplomiralo in magistriralo okoli 1.400 starih študentov, na Fakulteti za družbene vede okoli 750 starih študentov in na Biotehniški fakulteti okoli 500 študentov. Študentje, ki so pred zaključkom več let pavzirali, so morali po podatkih svet24.si za nadaljevanje in končanje študija plačati med 800 in 1.000 evrov, poleg fakultet pa so dobro zaslužile tudi kopirnice z vezavami ter, kot je ugotavljal Fokus, slovenski ghostwriterji. Ghostwriting so slovenski novinarji, kot kaže Google, začeli odkrivati v tem desetletju, komentarji pod prispevki pa dajejo vedeti, da študentje storitev poznajo že več desetletij.

Je pa slovenski trg ghostwritinga sodeč po stanju na spletu bistveno manjši in slabše organiziran kot drugje. Slovenski ponudniki se pojavljajo in izginjajo, veliko jih ne odgovarja na sporočila in kar nekaj truda moramo vložiti v to, da jih sploh najemo. Drugače je v tujini, kjer je trg zasičen s ponudbo, na njem pa nastopajo predvsem večje organizirane skupine in podjetja. Pri pregledu cen smo opazili tudi zanimivost, da so tuji ponudniki v primerjavi s slovenskimi bistveno bolj transparentni; medtem ko slovenski mediji svoje sogovornike vedno zakrijejo in na spletnih straneh pogosto ne najdemo osnovnih podatkov o lastniku strani, se na primer nemška ghostwriting agencija GWriters aktivno izpostavlja v medijih ter ustvarja zelo eksplicitne promocijske posnetke.

Na ameriškem trgu ponudnike najdemo kot custom writing service, cene pa so nekoliko nižje kot pri nas ter po hitri oceni se gibljejo okoli 1000 dolarjev za 40 avtorskih strani (10.000 besed). Na evropskem trgu so cene ghostwritinga bistveno višje in za isti obseg 40 strani v Nemčiji odštejemo tudi 3000 evrov (z vključenim davkom). Slovenski ponudniki se držijo zlate sredine in cena za 40 avtorskih strani diplomske naloge se tako giblje okoli 2000 evrov. Bistveno nižje cene najdemo pri naših južnejših sosedih, kjer bomo 40 strani diplomske naloge kupili za samo 400 ali celo 100 evrov. Da cene pri nas rastejo, kažejo podatki medijskih prispevkov prejšnjih let, saj naj bi bili po njihovih podatkih leta 2012 mogoče diplomsko nalogo kupiti že za 350 evrov, še lani pa 40 avtorskih strani tudi za 600 evrov. Kot kaže, je medijska pozornost slovenskemu trgu diplomskih nalog v zadnjih letih dobro dela in mu omogočila, da se odcepi od balkanske ekonomije ter se postavi ob bok zahodnim deželam ;)

Kje najti slovenske elektronske vire?

Govorci slovenščine smo pri pisanju seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog, pa tudi pri pisanju člankov in drugih raziskovalnih besedil v nekoliko slabšem položaju kot govorci svetovnih jezikov, kot je angleščina. Od pisca se največkrat pričakuje, da bo pri izdelavi naloge vključeval ne le domačih, ampak tudi tuje vire, za kar je potrebno dobro razumevanje tujih jezikov. Govorci angleščine pred takšno nalogo niso nikoli postavljeni, saj je njihov jezik lingua franca in je v njem na voljo toliko aktualnega gradiva, da ni nobene potrebe posegati po tuji literaturi. Druga, s tem povezana prednost, je lahka dostopnost širokega nabora gradiv, ki so objavljena v elektronski obliki in dostopna praktično s katerega koli konca sveta. Gradivo v elektronski obliki nam omogoča neprimerno lažje brskanje in iskanje po besedilu, hkrati pa tudi do samega gradiva dostopamo hitro in ob kateri koli uri dneva, ko so knjižnice sicer zaprte ali pa niti ne držijo izvoda, ki ga potrebujemo.

V svetu se že dolgo oblikujejo različne in danes že zelo bogate baze gradiv različnih področjih znanosti in če smo njihovi naročniki ter nam branje v tujem jeziku ne predstavlja hudo težje naloge kot branje v slovenščini, imamo na razpolago praktično neomejene vire za pisanje naloge. Če pa želimo v svojo seminarsko, diplomsko ali magistrsko nalogo vključiti tudi slovenske avtorje ter tako pripomoči k podpiranju slovenskih raziskovalcev, ali pa nam naše znanje angleščine otežuje pisanje, se moramo zelo pogosto podati v knjižnico, pretovoriti težek zalogaj knjih in revij ter nato ročno iskati tiste dele, ki si jih želimo najti in jih bomo uporabili v svoji nalogi. Nekoliko si bomo mogoče lahko pomagali tudi s spletnimi viri, ki pa pogosto niso najbolj kvalitetni in primerni za vključevanje v seminarsko, še manj pa v diplomsko ali magistrsko nalogo.

Velik korak v smeri zagotavljanja tudi slovenskih akademskih in raziskovalnih besedil v elektronski obliki s spletnim dostopom je nadgrajevanje Slovenske digitalne knjižnice. Za razvoj in polnjenje baze naše elektronske knjižnice skrbijo NUK v sodelovanju z domačimi podjetji, ki ponujajo sodobno tehnologijo, ter drugi javni zavodi na področju kulture in znanosti v sodelovanju z domačimi in tujimi podjetji, ki ponujajo sodobno tehnologijo. V knjižnici najdemo časopisje (članki, znanstveni članki), knjige, poročila ARRS, visokošolska dela, virtualne razstave, zvočne posnetke, poročila, raziskovalne programe, raziskovalne projekte ipd. Po knjižnici išščemo z iskalnikom, priporočljivo z opcijo "išči tudi po celotnem besedilu", izpis rezultatov pa ponudi tudi navedek za seznam literature.

V knjižnici je objavljenih več kot šest milijonov digitaliziranih strani, vendar pa to predstavlja le majhen del vsega pisnega gradiva v slovenskem jeziku. Zbirka se kljub temu vsak dan veča in pri pisanju seminarske naloge bomo skoraj zagotovo našli kak dober kos gradiva. Zlasti pri dobro pokritih temah pa bomo lahko z na digitalni knjižnici dostopnem gradivom napisali tudi del diplomske ali magistrske naloge. Vsekakor velja ppo zbirki pred pisanjem pobrskati ter tako pridobiti nekaj lahko dostopnega slovenskega gradiva.

Indeks SCI

Pri prebiranju navodil za izdelavo seminarske naloge lahko naletiš na zahtevo, da pri pisanju uporabljaš zgolj vire, ki so zajeti v bazi SCI ali SCI Expanded. SCI ali Science Citation Index je indeks periodičnih znanstvenih publikacij, v katerega so vključeni zgolj opazni in pomembni časopisi in revije. V SCI Expanded se trenutno nahaja 6.500 naslovov vodilih svetovnih revij s področja znanosti in tehnologije, ki so bile objavljene od leta 1900 do danes ter ustrezajo strogim izbirnim kriterijem SCI (Garfield, 2006).

Po SCI indeksu pa ne moreš iskati člankov samih, ampak lahko zgolj preveriš, ali je publikacija, v kateri članek najdeš, vključena v SCI bazo. Časopise oziroma revije lahko iščeš po naslovu ali ISSN številki, brskaš lahko po celotnem seznamu ali pa po kategorijah.

Do baze SCI in SCI Expanded lahko dostopaš na spletni strani Web of Science oziroma slediš spodnjim povezavam:

a) SCIENCE CITATION INDEX

b) SCIENCE CITATION INDEX EXPANDED

* Garfield, E. (2006). Citation indexes for science. A new dimension in documentation through association of ideas. International journal of epidemiology, 35(5), 1123-1127.

Kje poiskati literaturo in vire?

Še preden se lotimo pisanja seminarske ali diplomske naloge oziroma že ko razmišljamo o tem, kakšno temo izbrati, se moramo lotiti iskanja literature in virov. Za nekatera področja bomo našli dovolj literature in virov v slovenskem jeziku, vendar pa je pogosto treba in vedno priporočljivo preveriti tudi dogajanje na tujem. Največ gradiva bomo govoro našli v angleškem jeziku, nemalokrat pa nam bodo ti materiali celo lažje dostopni kot tisti v slovenščini, saj so večinoma dostopni elektronsko.

Za gradiva v sloveščini bomo pobrskali po Cobissu, ki vzdržuje podatke trenutno 440 slovenskih knjižnic. Iskali bomo najbrž samo po tistih knjižnicah, v katere smo včlanjeni in do katerih imamo dostop.

Literaturo in vire v angleškem jeziku je najbolj splošen iskalnik Google Scholar, ki pa poleg gradiv v angleškem jeziku vsebuje tudi podatke o materialih v kitajščini, portugalščini, nemščini, španščini, francosščini, italijanščini, japonščini in danščini. Goole Scholar ni baza gradiv, ampak baza podatkov o gradivih. To pomeni, da nas bodo zadetki iskalnika pogosto peljali do baze, v kateri je določen vir objavljen oziroma hranjen, ne nujno do tega vira samega. Če nismo uporabniki določene baze, tak morda ne bomo imeli dostopa do celotnega besedila nekega vira.

Pri zadetkih, ki nam ne vrnejo celotnega besedila, ampak nas peljejo le do spletnih mest, kjer lahko preberemo povzetke. Če želimo dostopati do besedila v celoti, moramo skleniti naročnino ali pa vir kupiti. Ker ptrbujemo pri pisanju seminarskih in zlasti pri pisanju diplomskih nalog veliko število različnih člankov, lahko nakup vseh potrebnih virov predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Da si nekoliko olajšamo breme, se je pri tem smiselno obrniti na mentorja, saj ima kot znanstvenih izbranega področja zelo verjetno zakupljen dostop do vseh relevantnih baz. Dobro se je tudi pozanimati, ali ima dostope zakupljena tudi fakultetna knjižnica in lahko si do nekaterih materialov upravičen/-a kot študent/-ka izbrane smeri.

Oddaj že!

Se ti vleče pisanje seminarske in diplomske naloge, ker se ti zdi, da bi moral/-a še nekaj popraviti, dopolniti, da naloga še ni končana? Ali pa se nikakor ne moreš spraviti k pisanju, ker ne veš, kako sploh kaj pametnega napisati? Kar moraš storit, je to, da preprosto nekaj napišeš in to čim prej oddaš. Naloga tako vsaj za nekaj dni ne bo več tvoja skrb, kajti nekaj dni bo na potezi tvoj mentor oziroma tisti, ki bo nalogo pregledal.

Mogoče tega ne veš, vendar je to, koliko bo mentor zahteval popravkov, veliko bolj odvisno od njega samega kot od tebe, tvojih sposobnosti in tvoje naloge. Nekateri mentorji imajo navado nalogo podrobno pregledati in zahtevati veliko popravkov, spet drugi jo zelo hitro preletijo in te opozorijo zgolj na tisto, kar jim je padlo v oči.

Pisanje seminarske ali diplomske naloge je pravzaprav skupno delo, vedno ti je na voljo pomoč. Nekateri mentorji imajo radi, da študentje svoje pisne izdelke pripravljajo čim bolj samostojno in drugi se zelo aktivno vključujejo v proces pripravljanja in realizacije. Če boš mentorju, ki želi sodelovati pri nastananju naloge, oddal/-a končno verzijo, ti bo prav gotovo naložil popravke. Nobena naloga ni napisana tako, da se ne bi dalo nič popraviti. Če boš mentorju, ki ni najbolj navdušen nad usmerjanjem študentov pri pisanju, poslal/-a nalogo v pregled, bo preprosto moral kaj pripomniti in vsaka pripomba ti lahko pomaga, da nadaljuješ z delom.

Nobena seminarska naloga, diplomska naloga in noben poljudni, strokovni ali znanstveni članek niso nikoli končani. Zmeraj bi se dalo še kaj popraviti in izboljšati, pri čemer se bo vedno našel bralec, ki bo navdušen nad izdelkom, in bralec, ki bo zgrožen, ne glede na to koliko truda bomo sami vložili v pisanje. Prvo pravilo pisanja je torej: Oddaj čim prej in oddaj čim večkrat.

Koliko popravkov bo mentor zahteval, je bolj odvisno od mentorja kot od tebe. Oddaj že! ;)

Kako napisati refleksijo?

Refleksija je ena izmed oblik samostojnih nalog, s katero se lahko srečamo zlasti na dodiplomskih in seveda tudi podiplomskih programih družboslovne smeri. O refleksijah v srednji šoli običajno še ničesar ne slišimo, kaj šele, da bi se jih učili pisati, in če smo pred nalogo postavljeni brez kakršnih koli navodil, se hitro znajdemo v zagati. Kaj je torej refleksija in kako jo sploh napišemo?

Zelo poenostavljeno lahko preprosto kar rečemo, da je refleksija pravzaprav neke vrste esej. Šolski esej verjetno poznamo in s pisanjem tega smo se najbrž že srečali, zato nam bo lažje izhajati iz tega izhodišča. Pri refleksiji uporabljamo podoben slog pisanja; izražamo svoje mnenje, svojo oceno, svojo presojo in jih utemeljujemo. Refleksija pomeni našo reakcijo na nekaj, kar smo prebrali ali o čemer smo se pogovarjali. Refleks je odziv in tudi refleksija je odziv.

Ampak kako se lotiti izražanja tega svojega odziva. Na samem začetku bo najbolje, če najprej razmislimo in v uvodu napišemo, zakaj je tema, o kateri smo brali ali o kateri smo se pogovarjali, sploh pomembna. Na tak način svojo refleksijo umestimo v širši kontekst ter bralca približno usmerimo, da bo lahko predvideval, o čem bomo sploh pisali. V uvodu oziroma prvem odstavku lahko tudi že napišemo, na kaj refleksijo pišemo: torej ali na ta in ta članek ali na ta in ta pogovor ipd.

Preden se bomo lotili pisanja, je zelo smiselno, da opravimo brainstorming in si zapišemo denimo pet naših misli, pomislekov, vprašanj, nasprotovanj v zvezi s tem, kaj smo prebrali ali o čemer smo se pogovarjali. Vsekage od teh elementov lahko nato navedemo, razložimo in argumentiramo v po enem odstavku naše refleksije.

V zaključju refleksije lahko s po eno povedjo pozvamemo vsakega od naših odstavkov ali pa skušamo tudi biti bolj kreativni ter podati kakšen sklep, izpostaviti nova vprašanja, ki so se odprla, ponuditi kakšno rešitev in podobno.

V refleksiji se nam načeloma ni treba truditi biti zelo objektivni, saj gre za naše (bolj ali manj) osebno odzivanje na neko tematiko. Vključujemo lahko tudi lastne primere in izkušnje ter jih komentiramo, zastavljamo vprašanja, ki nas zanimajo in izpostavimo dele, ki so nas posebej pritegnili. Če imamo težave z vzpostavljanjem kakršnega koli odnosa ali mnenja o obravnavani tematiki, lahko za mnenji na temo pobrskamo po forumih, tam se bodo naša čustva mogoče dovolj razvnela :)

Dvojno okno v Wordu

Pri pisanju pride zlasti pri daljših besedilih kot so seminarske, diplomske in magistrske naloge pogosto prav, da imamo hkrati vpogled v dva dela besedila. Ko denimo pišemo povzetek, je praktično imeti v enem oknu odprto besedilo povzetka, v drugem pa besedilo naloge. Tudi pri pisanju interpretacij je veliko lažje, če se med pisanjem ni treba sprehajati do rezultatov in nazaj.

Vpogled v dva različna dela besedila in urejanje besedila na dveh koncih hkrati v programu Microsoft Word  omogoča funkcija razdelitve okna, ki ga prikličemo z ukazom Ctrl + Alt + S:

Kako napisati uvod?

Za uvod raziskovalnega dela veljajo zelo podobna priporočila, ne glede na tip in vrsto besedila. Čeprav se vam morda kdaj zdi, da je uvod docela nepotreben del vaše naloge, je to zgolj posledica tega, da nanjo gledate izključno s stališča avtorja. Uvod sicer na nek način povzema proces vašega načrtovanja, vendar pa je morda za kakšnega avtorja res nefunkcionalen. To dokazuje tudi dejstvo, da uvod zelo pogosto napišemo ali pa dokončno uredimo šele ob končanem osrednjem delu. Da vam bo uvod lažje pisati, se zato poskusite postaviti v vlogo bralca, četudi predvidevate, da vaše naloge v resnici ne bo nihče bral.

Uvod vaše naloge bralca najprej umesti v širški kontekst, v prvem stavku lahko torej zapišete, na katero področje sodi raziskovalno delo ter kaj točno obravnava, pri čemer vam bodo prišle zelo prav kar besede iz naslova. Prvi odstavek lahko pred ali po tem razširite z aktualizacijo, torej z opisom aktualnega stanja v zvezi s področjem ali izbrano temo. Tako tudi utemeljite svojo izbiro, upravičite ukvarjanje s problemom, ki ste ga pri raziskovanju zastavili, ter nakažete, kakšno praktično vrednost ima vaše delo.

Uvod bralca umesti v kontekst in napove vsebino naloge

Sestavni deli uvoda so navedba namena, ciljev, problema, raziskovalnih vprašanj, hipotez, omejitev in predpostavk in opis metodologije. Uvod torej vzpostavi delovni okvir raziskovalne naloge, ki vam bo tudi sicer precej olajšal delo, tudi če ga boste kasneje popolnoma spremenili. Uvod je dober, če daje bralcu z zaključkom vred popolno sliko vsebine raziskovalnega dela. Osrednji del naloge naj bo s tega vidika zgolj povečava oziroma podrobnejši pregled tega, kar povesta uvod in zaključek.

Kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge?

Namig, ki ga boš dobil/-a v tem prispevku, te bo morda presenetil. Na vprašanje, kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge, bi najbrž pričakoval/-a odgovor, da sistematično in s točno izdelanim načrtom. Mi ti bomo svetovali nekaj popolnoma drugega. Sistematičnega pristopa se je pri izdelavi raziskovalne naloge najbolje poslužiti šele v drugi fazi. Če imaš težave z nalogo sploh začeti, začni z naključnim in nesistematičnim nabiranjem gradiva. Zbiraj članke, knjige, slike, besedila, podobne raziskovalne naloge in zanimivosti. Materiale sprva brez reda združuj v mapo ali dokument in se ne obremenjuj z nepreglednostjo zbirke.

Čeprav se ti bo morda zdelo, da ste s tem početjem zgolj izgubljal/-a čas, si si v resnici ustvarili zelo dober pregled nad razpoložljivim gradivom ter nad temo samo, če prej o njej nisi vedel/-a veliko. Nesistematično zbiranje materialov ne zahteva posebne discipline, zato lahko rečemo, da gre v tej prvi fazi zgolj za neke vrste ogrevanje. Ko boš nabral/-a dovolj materialov za izdelavo naloge, boš imeli nekaj oprijemljivega, kar boš lahko začel/-a oblikovati. Veliko lažje je izločati, kot že v samem začetku zbirati sistematično.

Predpostavke in omejitve ter hipoteze

V seminarski ali diplomski nalogi uvod poleg nekaterih drugih elementov običajno predstavlja tudi predpostavke in omejitve razikovanja ter raziskovalne hipoteze. Pri tem nas lahko zmede razlika med predpostavko in hipotezo, saj ju lahko v prenekaterih kontekstih razumemo kot sopomenki. Oba pojma pomenita nedokazano in zgolj verjetno trditev oziroma domnevo. Kakšna je torej razlika?

Najprej se lotimo hipoteze. Hipoteza je izid raziskovanja, ki ga predvidevamo. Če raziskujemo vpliv spremenljivke a (npr. spol) na spremenljivko b (npr. nakupno vedenje), je naša hipoteza denimo pozitivna korelacija med spremenljivkama (npr. spol vpliva na nakupno vedenje).

Predpostavke in omejitve raziskovanja pa se nanašajo na sam raziskovalni proces. Če se odločimo raziskati določeno področje, predpostavljamo, da bomo imeli za to področje na voljo dovolj literature ter da bomo pridobili dovolj podatkov za raziskavo, denimo da bomo zbrali dovolj anketirancev. Predpostavljamo tudi, da bodo ti anketiranci podajali resnične in iskrene odgovore. Predpostavke so torej pogoji, pod katerimi bomo pri izdelavi seminarske ali diplomske naloge uspešni. S tem v zvezi najverjetneje pričakujemo tudi določene omejitve, torej okoliščine in dejstva, ki bodo oteževali naše raziskovanje in ki bodo vplivali na manjšo zanesljivost rezultatov, npr. da bo na voljo malo literature, da je tema delikatna in bodo anketiranci podajali socialno zaželene odgovore ipd.

Iskanje besedil z določeno tematiko po Cobissu

Cobiss je slovenska virtualna knjižnična zbirka in ena prvih postaj na vsaki novi raziskovalni poti. Preden namreč v svojo raziskovalno zamisel položimo vse upe, je pametno preveriti, ali je ni udejanjil še kateri od kolegov. V Cobiss so vključene vse slovenske knjižnice, iščemo pa lahko seveda po izbrani bazi podatkov: po fakultetni knjižnici, po izbrani splošni knjižnici, po univerzitetni knjižnici ipd.

Ko pišemo seminarsko ali diplomsko nalogo, v Cobissu običajno najprej poiščemo že objavljena besedila z določeno tematiko, česar se lotimo po ključnih besedah. Z vstopne Cobissove strani v zavihku Iskanje izberemo Iskanje gradiva (cobiss/opac), nato pa ne izberemo baze podatkov, temveč se v Virtualni knjižnici premaknemo neposredno na zavihek Iskanje.

Po ključnih besedah lahko iščemo besedno ali frazno oziroma oboje hkrati. Če se odločimo  za besedno iskanje, iščemo po besedah, ki se nahajajo kjer koli v zapisu, torej v imenu avtorja, naslovu, imenu založnika ipd. Pri tem ni pomembno, v kakem vrstnem redu so besede in ali med njih vstavimo ločila. Pri fraznem iskanju iščemo po točno določeni besedni zvezi, jo v iskalno polje vnesemo v narekovajih. Iskanje po klučnih besedah Nina diplomska naloga tako vrne veliko zadetkov diplomskih del z avtoricami po imenu Nina, medtem ko iskanje po ključni besedi Nina in frazi "diplomska naloga" ne vrne nobenega zadetka. Iskanje lahko še bolj razširimo, tako da v iskalno polje vnesemo zgolj koren iskalnega pojma in to označimo z zvezdico, denimo Nin* diplom* nalog*.

Pri iskanju besedil z določeno tematiko ne pozabimo na sinonime.

Izbira teme

Pri izbiranju teme raziskovalne naloge se lahko v splošnem odločamo za tako, ki je že izdatno prežvečena, ali tako, ki je obravnavana redkeje. Ta odločitev je odvisna zlasti od naših raziskovalnih ambicij. Če želimo z nalogo hitro opraviti in si pri tem prihraniti čim več časa, se odločimo za priljubljeno tematiko. V tem primeru nam bo na voljo veliko primerov diplomskih, magistrskih in seminarskih nalog, s katerimi si bomo lahko pomagali pri iskanju literature, strukturiranju naloge in odločanju o njeni vsebini. Z nalogo pri tem zelo verjetno ne bomo pomembno prispevali k svojemu profesionalnemu področju in se morda celo izognili pogostim posegom vanjo s strani mentorja, saj se temu ob vseh že podobnih naša ne bo zdela posebej zanimiva za branje.

Če smo po drugi strani nekoliko bolj raziskovalno motivirani in vedoželjni, se raje odločimo za temo naloge, ki se je niso lotili že vsi naši predhodniki. Taka naloga zahteva veliko več raziskovane kreativnosti, hkrati pa nudi pristne raziskovalne užitke že ob samem iskanju literature, določanju raziskovalnih vprašanj, iskanju prave raziskovalne metodologije in postavljanju hipotez. Rezultati take naloge so gotovo bolj zanimivi, nalogo je mogoče ob oddaji predelati v strokovni, znanstveni ali poljudni članek ter ga ponuditi v objavo.

Na vsak način pa je pred izbiro teme smiselno pregledati, koliko literature in virov je na voljo. Od tega je namreč močno odvisno, koliko truda bomo vložili v nalogo. Če je literature malo in predvidevamo, da bomo morali velik del teoretičnih predpostak celo prispevati kar sami, se je zelo smiselno o tem prej posvetovati s svojim mentorjem. Pogosto se namreč od teoretične osnove zahteva, da zgolj povzema ugotovitve drugih avtorjev in se pri tem pričakuje čim manj trditev

Preteklik, sedanjik ali prihodnjik?

Eden od trivialnih problemov, na katerega naletimo ob pisanju raziskovalne naloge je odločanja o tem, ali pisati v pretekliku, sedanjiku ali prihodnjiku. S tem vprašanjem se navadno ubadamo zlasti na začetku in na koncu naloge, torej ob pisanju uvoda in zaključka. Edino nujno pravilo pri tem je seveda, da se držimo določenega pristopa in ne preskakujemo iz preteklika v sedanjik in prihodnjik ter obratno, pri pisanju dispozicije pa je v navadi prihodnjik.

 Če drugih navodil ni, je najbolje se držati sedanjika. V uvodu tako pišemo, da v nalogi "predstavljamo" in ne, da v nalogi "bomo predstavili" ali da v nalogi "smo predstavili". Prav tako lahko sedanjik nato uporabljamo pri povzemanju: "avtor navaja", "strokovnjaki ugotavljajo", saj tudi sicer uporabljamo sedanjik, ko stvari opisujemo. Pri interpretaciji razultatov spet zapišemo, da "anketiranci odgovarjajo", da "toliko odstotkov anketirancev trdi" ipd. ter tako nadaljujemo v zaključku, kjer spet "ugotavljamo, zaključujemo" ipd.

Iskanje literature in virov

Iskanje literature in virov za izdelavo raziskovalne naloge je več kot smiselno opraviti pred pričetkom pisanja oziroma že pred izbiro teme. Velike težave bomo namreč imeli, če bomo izbrali tematiko, ki je ne bomo mogli podpreti s teoretičnimi izhodišči drugih avtorjev, in če bomo nalogo tako strukturirali, da nam bo denimo delalo težave razmerje dostopne literature za eno in drugo poglavje. Ob pregledu literature in virov bomo imeli tudi boljši občutek o tem, koliko pozornosti moramo nameniti določenemu specifičnemu področju in kakšne rezultate sploh lahko pričakujemo.

Da nam pa iskanje literature in virov kljub temu ne vzame preveč časa, se je tega početja smiselno lotiti čim bolj sistematično. Tako ne izgubimo veliko, če nam slednjič našo temo kdo spelje ali pa jo mentor zavrne. Kako torej opraviti hiter pregled obstoječega gradiva?

Najprej si lahko pomagamo z Googlom, ki bom ob iskanju po ključnih besedah naše teme in v kombinaciji s ključno besedo diplomska izpljunil raziskovalne naloge, ki so se že lotile obravnavane tematike. Osredotočimo se zlasti na gradivo teh nalog in manj na njihovo vsebino, saj  diplomska naloga kot vir pri drugi diplomski nalogi ni ravno pametna poteza. V splošnem se izogibajmo povzemanju ali citiranju diplomskih del in raje poiščimo izvirni vir navedb: Če se nam zdi določena navedba v nekem diplomske delu pomembna za nas, raje preverimo in poiščimo izvirnega avtorja ter se sklicujmo nanj.

Splošnemu iskanju z Googlom naj sledi iskanje po Googlovi bazi strokovnih in znanstvenih člankov. S funkcijo napredno iskanje lahko pri tem tudi natančneje določimo kriterije iskanje, iščemo po avtorjih, časopisih in revijah ipd. Pri iskanju smiselno uporabimo kriterije letnice izzida, več kot deset let stare vire navajajmo le izjemoma in če za določene navedbe ne najdemo drugega vira. Pri tem upoštevajmo, da se avtorji pogosto ponavljajo, če torej uporabni navedek najdemo v prestari publikaciji, preglejmo še novejše publikacije istega avtorja.

Naše naslednje orodje je seveda Cobiss, s katerim nadgradimo iskalne rezultate prve metode, tj. iskanja literature v drugih diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah ter na spletu objavljenih strokovnih in znanstvenih publikacijah. Spet si pomagamo z omejitvijo po letnicah, le da Cobiss ne ponuja filtriranja po starosti kot Google, lahko pa svoje iskalne rezultate razvrstimo padajoče po letu in tako opravimo pregled zgolj do določene strani.

V odvisnosti od področja našega raziskovanja nato pregledamo še preostale baze literature in virov, do katerim imamo dostop. Mnogo statističnih podatkov za Slovenijo bomo našli na SURS-u, za Evropo na pa Eurostatu. Če se kljub temu zatakne, pa se lahko z vprašanji in po nasvet obrnete tud na našo raziskovalno skupino.

Pripomočki za lektoriranje

Če se odločiš svojo diplomsko ali magistrsko nalogo lektorirati sam/-a ali pa bi želel/-a pravopisno preveriti svojo seminarsko nalogo, esej ali seveda kakršno koli drugo besedilo, si lahko pri tem pomagaš z različnimi pripomočki. Eden najpomembnejših je Slovenski pravopis, ki ga najdeš na tem naslovu. V pravopisu lahko preveriš pravilni zapis in pregibanje besed, mnoge informacije pa najdeš tudi v Pravilih. V pravilih se nahajajo navodila za pisanje velikih in malih začetnic, pisanje ločil, pisanje skupan in narazen, zapis prevzetih besed itd. Morda ti bo pri lektoriranju naloge pomagal tudi SSKJ, ki je prav tako dosegljiv na spletu.

Eno zelo dobrodošlih orodij bosta verjetno Amebisovi orodji za pregibanje in zlasti za preverjanje. Prvo orodje bo pregibalo vnešeno besedo ali besedno zvezo, ko ne boš prepričan/-a v svoj prav. Orodje za preverjanje pa te bo opozorilo na različne tipe napak, od tistih zatipkanih, ki jih običajn o podrčtajo že programi na računalniku, do tistih nenavadnih napak, za katere nidkar ne bi vedel/-a, da si jih zagrešil/-a. Amebis te bo opozoril tudi na kako vejico ali napačno začetnico, seveda pa moraš upoštevati, da kljub naprednosti orodja ta še ždaleč ne zmore identicifirati vseh napak.