Indeks SCI

Pri prebiranju navodil za izdelavo seminarske naloge lahko naletiš na zahtevo, da pri pisanju uporabljaš zgolj vire, ki so zajeti v bazi SCI ali SCI Expanded. SCI ali Science Citation Index je indeks periodičnih znanstvenih publikacij, v katerega so vključeni zgolj opazni in pomembni časopisi in revije. V SCI Expanded se trenutno nahaja 6.500 naslovov vodilih svetovnih revij s področja znanosti in tehnologije, ki so bile objavljene od leta 1900 do danes ter ustrezajo strogim izbirnim kriterijem SCI (Garfield, 2006).

Po SCI indeksu pa ne moreš iskati člankov samih, ampak lahko zgolj preveriš, ali je publikacija, v kateri članek najdeš, vključena v SCI bazo. Časopise oziroma revije lahko iščeš po naslovu ali ISSN številki, brskaš lahko po celotnem seznamu ali pa po kategorijah.

Do baze SCI in SCI Expanded lahko dostopaš na spletni strani Web of Science oziroma slediš spodnjim povezavam:

a) SCIENCE CITATION INDEX

b) SCIENCE CITATION INDEX EXPANDED

* Garfield, E. (2006). Citation indexes for science. A new dimension in documentation through association of ideas. International journal of epidemiology, 35(5), 1123-1127.

Kje poiskati literaturo in vire?

Še preden se lotimo pisanja seminarske ali diplomske naloge oziroma že ko razmišljamo o tem, kakšno temo izbrati, se moramo lotiti iskanja literature in virov. Za nekatera področja bomo našli dovolj literature in virov v slovenskem jeziku, vendar pa je pogosto treba in vedno priporočljivo preveriti tudi dogajanje na tujem. Največ gradiva bomo govoro našli v angleškem jeziku, nemalokrat pa nam bodo ti materiali celo lažje dostopni kot tisti v slovenščini, saj so večinoma dostopni elektronsko.

Za gradiva v sloveščini bomo pobrskali po Cobissu, ki vzdržuje podatke trenutno 440 slovenskih knjižnic. Iskali bomo najbrž samo po tistih knjižnicah, v katere smo včlanjeni in do katerih imamo dostop.

Literaturo in vire v angleškem jeziku je najbolj splošen iskalnik Google Scholar, ki pa poleg gradiv v angleškem jeziku vsebuje tudi podatke o materialih v kitajščini, portugalščini, nemščini, španščini, francosščini, italijanščini, japonščini in danščini. Goole Scholar ni baza gradiv, ampak baza podatkov o gradivih. To pomeni, da nas bodo zadetki iskalnika pogosto peljali do baze, v kateri je določen vir objavljen oziroma hranjen, ne nujno do tega vira samega. Če nismo uporabniki določene baze, tak morda ne bomo imeli dostopa do celotnega besedila nekega vira.

Pri zadetkih, ki nam ne vrnejo celotnega besedila, ampak nas peljejo le do spletnih mest, kjer lahko preberemo povzetke. Če želimo dostopati do besedila v celoti, moramo skleniti naročnino ali pa vir kupiti. Ker ptrbujemo pri pisanju seminarskih in zlasti pri pisanju diplomskih nalog veliko število različnih člankov, lahko nakup vseh potrebnih virov predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Da si nekoliko olajšamo breme, se je pri tem smiselno obrniti na mentorja, saj ima kot znanstvenih izbranega področja zelo verjetno zakupljen dostop do vseh relevantnih baz. Dobro se je tudi pozanimati, ali ima dostope zakupljena tudi fakultetna knjižnica in lahko si do nekaterih materialov upravičen/-a kot študent/-ka izbrane smeri.

Oddaj že!

Se ti vleče pisanje seminarske in diplomske naloge, ker se ti zdi, da bi moral/-a še nekaj popraviti, dopolniti, da naloga še ni končana? Ali pa se nikakor ne moreš spraviti k pisanju, ker ne veš, kako sploh kaj pametnega napisati? Kar moraš storit, je to, da preprosto nekaj napišeš in to čim prej oddaš. Naloga tako vsaj za nekaj dni ne bo več tvoja skrb, kajti nekaj dni bo na potezi tvoj mentor oziroma tisti, ki bo nalogo pregledal.

Mogoče tega ne veš, vendar je to, koliko bo mentor zahteval popravkov, veliko bolj odvisno od njega samega kot od tebe, tvojih sposobnosti in tvoje naloge. Nekateri mentorji imajo navado nalogo podrobno pregledati in zahtevati veliko popravkov, spet drugi jo zelo hitro preletijo in te opozorijo zgolj na tisto, kar jim je padlo v oči.

Pisanje seminarske ali diplomske naloge je pravzaprav skupno delo, vedno ti je na voljo pomoč. Nekateri mentorji imajo radi, da študentje svoje pisne izdelke pripravljajo čim bolj samostojno in drugi se zelo aktivno vključujejo v proces pripravljanja in realizacije. Če boš mentorju, ki želi sodelovati pri nastananju naloge, oddal/-a končno verzijo, ti bo prav gotovo naložil popravke. Nobena naloga ni napisana tako, da se ne bi dalo nič popraviti. Če boš mentorju, ki ni najbolj navdušen nad usmerjanjem študentov pri pisanju, poslal/-a nalogo v pregled, bo preprosto moral kaj pripomniti in vsaka pripomba ti lahko pomaga, da nadaljuješ z delom.

Nobena seminarska naloga, diplomska naloga in noben poljudni, strokovni ali znanstveni članek niso nikoli končani. Zmeraj bi se dalo še kaj popraviti in izboljšati, pri čemer se bo vedno našel bralec, ki bo navdušen nad izdelkom, in bralec, ki bo zgrožen, ne glede na to koliko truda bomo sami vložili v pisanje. Prvo pravilo pisanja je torej: Oddaj čim prej in oddaj čim večkrat.

Koliko popravkov bo mentor zahteval, je bolj odvisno od mentorja kot od tebe. Oddaj že! ;)

Kako napisati refleksijo?

Refleksija je ena izmed oblik samostojnih nalog, s katero se lahko srečamo zlasti na dodiplomskih in seveda tudi podiplomskih programih družboslovne smeri. O refleksijah v srednji šoli običajno še ničesar ne slišimo, kaj šele, da bi se jih učili pisati, in če smo pred nalogo postavljeni brez kakršnih koli navodil, se hitro znajdemo v zagati. Kaj je torej refleksija in kako jo sploh napišemo?

Zelo poenostavljeno lahko preprosto kar rečemo, da je refleksija pravzaprav neke vrste esej. Šolski esej verjetno poznamo in s pisanjem tega smo se najbrž že srečali, zato nam bo lažje izhajati iz tega izhodišča. Pri refleksiji uporabljamo podoben slog pisanja; izražamo svoje mnenje, svojo oceno, svojo presojo in jih utemeljujemo. Refleksija pomeni našo reakcijo na nekaj, kar smo prebrali ali o čemer smo se pogovarjali. Refleks je odziv in tudi refleksija je odziv.

Ampak kako se lotiti izražanja tega svojega odziva. Na samem začetku bo najbolje, če najprej razmislimo in v uvodu napišemo, zakaj je tema, o kateri smo brali ali o kateri smo se pogovarjali, sploh pomembna. Na tak način svojo refleksijo umestimo v širši kontekst ter bralca približno usmerimo, da bo lahko predvideval, o čem bomo sploh pisali. V uvodu oziroma prvem odstavku lahko tudi že napišemo, na kaj refleksijo pišemo: torej ali na ta in ta članek ali na ta in ta pogovor ipd.

Preden se bomo lotili pisanja, je zelo smiselno, da opravimo brainstorming in si zapišemo denimo pet naših misli, pomislekov, vprašanj, nasprotovanj v zvezi s tem, kaj smo prebrali ali o čemer smo se pogovarjali. Vsekage od teh elementov lahko nato navedemo, razložimo in argumentiramo v po enem odstavku naše refleksije.

V zaključju refleksije lahko s po eno povedjo pozvamemo vsakega od naših odstavkov ali pa skušamo tudi biti bolj kreativni ter podati kakšen sklep, izpostaviti nova vprašanja, ki so se odprla, ponuditi kakšno rešitev in podobno.

V refleksiji se nam načeloma ni treba truditi biti zelo objektivni, saj gre za naše (bolj ali manj) osebno odzivanje na neko tematiko. Vključujemo lahko tudi lastne primere in izkušnje ter jih komentiramo, zastavljamo vprašanja, ki nas zanimajo in izpostavimo dele, ki so nas posebej pritegnili. Če imamo težave z vzpostavljanjem kakršnega koli odnosa ali mnenja o obravnavani tematiki, lahko za mnenji na temo pobrskamo po forumih, tam se bodo naša čustva mogoče dovolj razvnela :)

Dvojno okno v Wordu

Pri pisanju pride zlasti pri daljših besedilih kot so seminarske, diplomske in magistrske naloge pogosto prav, da imamo hkrati vpogled v dva dela besedila. Ko denimo pišemo povzetek, je praktično imeti v enem oknu odprto besedilo povzetka, v drugem pa besedilo naloge. Tudi pri pisanju interpretacij je veliko lažje, če se med pisanjem ni treba sprehajati do rezultatov in nazaj.

Vpogled v dva različna dela besedila in urejanje besedila na dveh koncih hkrati v programu Microsoft Word  omogoča funkcija razdelitve okna, ki ga prikličemo z ukazom Ctrl + Alt + S:

Kako napisati uvod?

Za uvod raziskovalnega dela veljajo zelo podobna priporočila, ne glede na tip in vrsto besedila. Čeprav se vam morda kdaj zdi, da je uvod docela nepotreben del vaše naloge, je to zgolj posledica tega, da nanjo gledate izključno s stališča avtorja. Uvod sicer na nek način povzema proces vašega načrtovanja, vendar pa je morda za kakšnega avtorja res nefunkcionalen. To dokazuje tudi dejstvo, da uvod zelo pogosto napišemo ali pa dokončno uredimo šele ob končanem osrednjem delu. Da vam bo uvod lažje pisati, se zato poskusite postaviti v vlogo bralca, četudi predvidevate, da vaše naloge v resnici ne bo nihče bral.

Uvod vaše naloge bralca najprej umesti v širški kontekst, v prvem stavku lahko torej zapišete, na katero področje sodi raziskovalno delo ter kaj točno obravnava, pri čemer vam bodo prišle zelo prav kar besede iz naslova. Prvi odstavek lahko pred ali po tem razširite z aktualizacijo, torej z opisom aktualnega stanja v zvezi s področjem ali izbrano temo. Tako tudi utemeljite svojo izbiro, upravičite ukvarjanje s problemom, ki ste ga pri raziskovanju zastavili, ter nakažete, kakšno praktično vrednost ima vaše delo.

Uvod bralca umesti v kontekst in napove vsebino naloge

Sestavni deli uvoda so navedba namena, ciljev, problema, raziskovalnih vprašanj, hipotez, omejitev in predpostavk in opis metodologije. Uvod torej vzpostavi delovni okvir raziskovalne naloge, ki vam bo tudi sicer precej olajšal delo, tudi če ga boste kasneje popolnoma spremenili. Uvod je dober, če daje bralcu z zaključkom vred popolno sliko vsebine raziskovalnega dela. Osrednji del naloge naj bo s tega vidika zgolj povečava oziroma podrobnejši pregled tega, kar povesta uvod in zaključek.

Kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge?

Namig, ki ga boš dobil/-a v tem prispevku, te bo morda presenetil. Na vprašanje, kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge, bi najbrž pričakoval/-a odgovor, da sistematično in s točno izdelanim načrtom. Mi ti bomo svetovali nekaj popolnoma drugega. Sistematičnega pristopa se je pri izdelavi raziskovalne naloge najbolje poslužiti šele v drugi fazi. Če imaš težave z nalogo sploh začeti, začni z naključnim in nesistematičnim nabiranjem gradiva. Zbiraj članke, knjige, slike, besedila, podobne raziskovalne naloge in zanimivosti. Materiale sprva brez reda združuj v mapo ali dokument in se ne obremenjuj z nepreglednostjo zbirke.

Čeprav se ti bo morda zdelo, da ste s tem početjem zgolj izgubljal/-a čas, si si v resnici ustvarili zelo dober pregled nad razpoložljivim gradivom ter nad temo samo, če prej o njej nisi vedel/-a veliko. Nesistematično zbiranje materialov ne zahteva posebne discipline, zato lahko rečemo, da gre v tej prvi fazi zgolj za neke vrste ogrevanje. Ko boš nabral/-a dovolj materialov za izdelavo naloge, boš imeli nekaj oprijemljivega, kar boš lahko začel/-a oblikovati. Veliko lažje je izločati, kot že v samem začetku zbirati sistematično.