Kako napisati refleksijo?

Refleksija je ena izmed oblik samostojnih nalog, s katero se lahko srečamo zlasti na dodiplomskih in seveda tudi podiplomskih programih družboslovne smeri. O refleksijah v srednji šoli običajno še ničesar ne slišimo, kaj šele, da bi se jih učili pisati, in če smo pred nalogo postavljeni brez kakršnih koli navodil, se hitro znajdemo v zagati. Kaj je torej refleksija in kako jo sploh napišemo?

Zelo poenostavljeno lahko preprosto kar rečemo, da je refleksija pravzaprav neke vrste esej. Šolski esej verjetno poznamo in s pisanjem tega smo se najbrž že srečali, zato nam bo lažje izhajati iz tega izhodišča. Pri refleksiji uporabljamo podoben slog pisanja; izražamo svoje mnenje, svojo oceno, svojo presojo in jih utemeljujemo. Refleksija pomeni našo reakcijo na nekaj, kar smo prebrali ali o čemer smo se pogovarjali. Refleks je odziv in tudi refleksija je odziv.

Ampak kako se lotiti izražanja tega svojega odziva. Na samem začetku bo najbolje, če najprej razmislimo in v uvodu napišemo, zakaj je tema, o kateri smo brali ali o kateri smo se pogovarjali, sploh pomembna. Na tak način svojo refleksijo umestimo v širši kontekst ter bralca približno usmerimo, da bo lahko predvideval, o čem bomo sploh pisali. V uvodu oziroma prvem odstavku lahko tudi že napišemo, na kaj refleksijo pišemo: torej ali na ta in ta članek ali na ta in ta pogovor ipd.

Preden se bomo lotili pisanja, je zelo smiselno, da opravimo brainstorming in si zapišemo denimo pet naših misli, pomislekov, vprašanj, nasprotovanj v zvezi s tem, kaj smo prebrali ali o čemer smo se pogovarjali. Vsekage od teh elementov lahko nato navedemo, razložimo in argumentiramo v po enem odstavku naše refleksije.

V zaključju refleksije lahko s po eno povedjo pozvamemo vsakega od naših odstavkov ali pa skušamo tudi biti bolj kreativni ter podati kakšen sklep, izpostaviti nova vprašanja, ki so se odprla, ponuditi kakšno rešitev in podobno.

V refleksiji se nam načeloma ni treba truditi biti zelo objektivni, saj gre za naše (bolj ali manj) osebno odzivanje na neko tematiko. Vključujemo lahko tudi lastne primere in izkušnje ter jih komentiramo, zastavljamo vprašanja, ki nas zanimajo in izpostavimo dele, ki so nas posebej pritegnili. Če imamo težave z vzpostavljanjem kakršnega koli odnosa ali mnenja o obravnavani tematiki, lahko za mnenji na temo pobrskamo po forumih, tam se bodo naša čustva mogoče dovolj razvnela :)

Dvojno okno v Wordu

Pri pisanju pride zlasti pri daljših besedilih kot so seminarske, diplomske in magistrske naloge pogosto prav, da imamo hkrati vpogled v dva dela besedila. Ko denimo pišemo povzetek, je praktično imeti v enem oknu odprto besedilo povzetka, v drugem pa besedilo naloge. Tudi pri pisanju interpretacij je veliko lažje, če se med pisanjem ni treba sprehajati do rezultatov in nazaj.

Vpogled v dva različna dela besedila in urejanje besedila na dveh koncih hkrati v programu Microsoft Word  omogoča funkcija razdelitve okna, ki ga prikličemo z ukazom Ctrl + Alt + S:

Kako napisati uvod?

Za uvod raziskovalnega dela veljajo zelo podobna priporočila, ne glede na tip in vrsto besedila. Čeprav se vam morda kdaj zdi, da je uvod docela nepotreben del vaše naloge, je to zgolj posledica tega, da nanjo gledate izključno s stališča avtorja. Uvod sicer na nek način povzema proces vašega načrtovanja, vendar pa je morda za kakšnega avtorja res nefunkcionalen. To dokazuje tudi dejstvo, da uvod zelo pogosto napišemo ali pa dokončno uredimo šele ob končanem osrednjem delu. Da vam bo uvod lažje pisati, se zato poskusite postaviti v vlogo bralca, četudi predvidevate, da vaše naloge v resnici ne bo nihče bral.

Uvod vaše naloge bralca najprej umesti v širški kontekst, v prvem stavku lahko torej zapišete, na katero področje sodi raziskovalno delo ter kaj točno obravnava, pri čemer vam bodo prišle zelo prav kar besede iz naslova. Prvi odstavek lahko pred ali po tem razširite z aktualizacijo, torej z opisom aktualnega stanja v zvezi s področjem ali izbrano temo. Tako tudi utemeljite svojo izbiro, upravičite ukvarjanje s problemom, ki ste ga pri raziskovanju zastavili, ter nakažete, kakšno praktično vrednost ima vaše delo.

Uvod bralca umesti v kontekst in napove vsebino naloge

Sestavni deli uvoda so navedba namena, ciljev, problema, raziskovalnih vprašanj, hipotez, omejitev in predpostavk in opis metodologije. Uvod torej vzpostavi delovni okvir raziskovalne naloge, ki vam bo tudi sicer precej olajšal delo, tudi če ga boste kasneje popolnoma spremenili. Uvod je dober, če daje bralcu z zaključkom vred popolno sliko vsebine raziskovalnega dela. Osrednji del naloge naj bo s tega vidika zgolj povečava oziroma podrobnejši pregled tega, kar povesta uvod in zaključek.

Kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge?

Namig, ki ga boš dobil/-a v tem prispevku, te bo morda presenetil. Na vprašanje, kako se lotiti pisanje raziskovalne naloge, bi najbrž pričakoval/-a odgovor, da sistematično in s točno izdelanim načrtom. Mi ti bomo svetovali nekaj popolnoma drugega. Sistematičnega pristopa se je pri izdelavi raziskovalne naloge najbolje poslužiti šele v drugi fazi. Če imaš težave z nalogo sploh začeti, začni z naključnim in nesistematičnim nabiranjem gradiva. Zbiraj članke, knjige, slike, besedila, podobne raziskovalne naloge in zanimivosti. Materiale sprva brez reda združuj v mapo ali dokument in se ne obremenjuj z nepreglednostjo zbirke.

Čeprav se ti bo morda zdelo, da ste s tem početjem zgolj izgubljal/-a čas, si si v resnici ustvarili zelo dober pregled nad razpoložljivim gradivom ter nad temo samo, če prej o njej nisi vedel/-a veliko. Nesistematično zbiranje materialov ne zahteva posebne discipline, zato lahko rečemo, da gre v tej prvi fazi zgolj za neke vrste ogrevanje. Ko boš nabral/-a dovolj materialov za izdelavo naloge, boš imeli nekaj oprijemljivega, kar boš lahko začel/-a oblikovati. Veliko lažje je izločati, kot že v samem začetku zbirati sistematično.

Predpostavke in omejitve ter hipoteze

V seminarski ali diplomski nalogi uvod poleg nekaterih drugih elementov običajno predstavlja tudi predpostavke in omejitve razikovanja ter raziskovalne hipoteze. Pri tem nas lahko zmede razlika med predpostavko in hipotezo, saj ju lahko v prenekaterih kontekstih razumemo kot sopomenki. Oba pojma pomenita nedokazano in zgolj verjetno trditev oziroma domnevo. Kakšna je torej razlika?

Najprej se lotimo hipoteze. Hipoteza je izid raziskovanja, ki ga predvidevamo. Če raziskujemo vpliv spremenljivke a (npr. spol) na spremenljivko b (npr. nakupno vedenje), je naša hipoteza denimo pozitivna korelacija med spremenljivkama (npr. spol vpliva na nakupno vedenje).

Predpostavke in omejitve raziskovanja pa se nanašajo na sam raziskovalni proces. Če se odločimo raziskati določeno področje, predpostavljamo, da bomo imeli za to področje na voljo dovolj literature ter da bomo pridobili dovolj podatkov za raziskavo, denimo da bomo zbrali dovolj anketirancev. Predpostavljamo tudi, da bodo ti anketiranci podajali resnične in iskrene odgovore. Predpostavke so torej pogoji, pod katerimi bomo pri izdelavi seminarske ali diplomske naloge uspešni. S tem v zvezi najverjetneje pričakujemo tudi določene omejitve, torej okoliščine in dejstva, ki bodo oteževali naše raziskovanje in ki bodo vplivali na manjšo zanesljivost rezultatov, npr. da bo na voljo malo literature, da je tema delikatna in bodo anketiranci podajali socialno zaželene odgovore ipd.

Iskanje besedil z določeno tematiko po Cobissu

Cobiss je slovenska virtualna knjižnična zbirka in ena prvih postaj na vsaki novi raziskovalni poti. Preden namreč v svojo raziskovalno zamisel položimo vse upe, je pametno preveriti, ali je ni udejanjil še kateri od kolegov. V Cobiss so vključene vse slovenske knjižnice, iščemo pa lahko seveda po izbrani bazi podatkov: po fakultetni knjižnici, po izbrani splošni knjižnici, po univerzitetni knjižnici ipd.

Ko pišemo seminarsko ali diplomsko nalogo, v Cobissu običajno najprej poiščemo že objavljena besedila z določeno tematiko, česar se lotimo po ključnih besedah. Z vstopne Cobissove strani v zavihku Iskanje izberemo Iskanje gradiva (cobiss/opac), nato pa ne izberemo baze podatkov, temveč se v Virtualni knjižnici premaknemo neposredno na zavihek Iskanje.

Po ključnih besedah lahko iščemo besedno ali frazno oziroma oboje hkrati. Če se odločimo  za besedno iskanje, iščemo po besedah, ki se nahajajo kjer koli v zapisu, torej v imenu avtorja, naslovu, imenu založnika ipd. Pri tem ni pomembno, v kakem vrstnem redu so besede in ali med njih vstavimo ločila. Pri fraznem iskanju iščemo po točno določeni besedni zvezi, jo v iskalno polje vnesemo v narekovajih. Iskanje po klučnih besedah Nina diplomska naloga tako vrne veliko zadetkov diplomskih del z avtoricami po imenu Nina, medtem ko iskanje po ključni besedi Nina in frazi "diplomska naloga" ne vrne nobenega zadetka. Iskanje lahko še bolj razširimo, tako da v iskalno polje vnesemo zgolj koren iskalnega pojma in to označimo z zvezdico, denimo Nin* diplom* nalog*.

Pri iskanju besedil z določeno tematiko ne pozabimo na sinonime.

Izbira teme

Pri izbiranju teme raziskovalne naloge se lahko v splošnem odločamo za tako, ki je že izdatno prežvečena, ali tako, ki je obravnavana redkeje. Ta odločitev je odvisna zlasti od naših raziskovalnih ambicij. Če želimo z nalogo hitro opraviti in si pri tem prihraniti čim več časa, se odločimo za priljubljeno tematiko. V tem primeru nam bo na voljo veliko primerov diplomskih, magistrskih in seminarskih nalog, s katerimi si bomo lahko pomagali pri iskanju literature, strukturiranju naloge in odločanju o njeni vsebini. Z nalogo pri tem zelo verjetno ne bomo pomembno prispevali k svojemu profesionalnemu področju in se morda celo izognili pogostim posegom vanjo s strani mentorja, saj se temu ob vseh že podobnih naša ne bo zdela posebej zanimiva za branje.

Če smo po drugi strani nekoliko bolj raziskovalno motivirani in vedoželjni, se raje odločimo za temo naloge, ki se je niso lotili že vsi naši predhodniki. Taka naloga zahteva veliko več raziskovane kreativnosti, hkrati pa nudi pristne raziskovalne užitke že ob samem iskanju literature, določanju raziskovalnih vprašanj, iskanju prave raziskovalne metodologije in postavljanju hipotez. Rezultati take naloge so gotovo bolj zanimivi, nalogo je mogoče ob oddaji predelati v strokovni, znanstveni ali poljudni članek ter ga ponuditi v objavo.

Na vsak način pa je pred izbiro teme smiselno pregledati, koliko literature in virov je na voljo. Od tega je namreč močno odvisno, koliko truda bomo vložili v nalogo. Če je literature malo in predvidevamo, da bomo morali velik del teoretičnih predpostak celo prispevati kar sami, se je zelo smiselno o tem prej posvetovati s svojim mentorjem. Pogosto se namreč od teoretične osnove zahteva, da zgolj povzema ugotovitve drugih avtorjev in se pri tem pričakuje čim manj trditev